21. FDF (1.): Nekaj neverjetnih dokumentarcev? “You cannot be serious!”

Ker Televizija Slovenija zadnje čase predvaja vedno več dokumentarcev in tudi vedno boljše, je bil Festival dokumentarnega filma malo manj zanimiv. Ker na to drugače gledam. Ker se včasih vprašam, zakaj pravzaprav to gledam v kinu, konkretno v Cankarju, ko pa bi lahko gledal na TVS — ker druge televizije te robe ne vrtijo — ali na katerem drugem kanalu ali na kompu ali še manjšem ekranu.

Tako kot Liffe je tudi FDF kompenzatoričen. Gre za dopolnilni program oz. priboljšek siceršnje filmske ponudbe, v tem primeru pač dokumentarne. Vprašanje, kaj (bolj) paše na TVS in kaj na festival — in ali je edina razlika samo v načinu konzuma in platformi —, zato postaja bolj tricky.

Na letošnjem, 21. FDF so od prejšnje do te srede prikazali 27 dokumentarcev na 39 projekcijah v dveh dvoranah v Cankarju ter v Kinoteki in Kinodvoru. Ogledal sem si šest filmov — plus enega iz protokolarno družabnih razlogov.

Splošna amnestija za Amnesty

Cankarjev dom bi lahko že enkrat zamenjal glavnega sponzorja FDF Amnesty International Slovenija. AI ni nevtralen sponzor kot recimo Telekom Slovenije — ki sponzorira recimo Liffe v imenu in duhu tako imenovane družbene odgovornosti —, ampak je sponzor z agendo.

Saj nič ne rečem. Agenda je verjetno hvalevredna, seveda pa vpliva na program. Preveč je na FDF tém à la človekove pravice, feminizem, ki smo se jih preobjedli že v mnogih drugih menzah — čeprav je treba priznati, da je FDF v primerjavi z radikalci dokaj mainstream.

Roland Garros

Kje ste že slišali v angleščini to ponarodelo frazo: “Saj niste resni!”

Ja. Naključje je hotelo, da sem šel kot prvi film gledat genialen francoski dokumentarec o Johnu McEnroeju pod naslovom Cesarstvo popolnosti. Tako rekoč Cahiers du cinéma meets Roland Garros. Film je zmontiran iz ur in ur posnetkov tenisača in filmarja Gila de Kermadeca, ohranjenih za pedagoške potrebe Državnega inštituta za šport, ekspertizo in performativnost (INSEP), podloženih s tipično francoskimi intelektualističnimi komentarji na temo filma in športa in teniških kolumen, ki jih je za Libération pisal filmski kritik Serge Daney. (Jean-Luc Godard: “Le film ment, pas le sport.”)

Film se po uri in pol razvije v napeto podoživeto psihodramo finala French Opena leta 1984 med Johnom McEnroejem in Ivanom Lendlom (3:6, 2:6, 6:4, 7:5, 7:5).

Bauhaus correspondances

Po svoje je na tega o McEnroeju spominjal dokumentarec o Bauhausu pod naslovom Vom Bauen der Zukunft: 100 Jahre Bauhaus. Tako kot je prvi vlekel paralele med tenisom in filmom, med športom in psihologijo, med koncentracijo in divertimentom, pa je drugi mojstrsko prikazal relacije — da ne rečem “correspondances” — med arhitekturo, prostorom, dimenzijami, gibanjem, baletom, slikastvom, lifestyleom, človeško mizerijo in praktičnostjo.

Odličen film! Tudi zato, ker je postavil na laž znamenito domislico, ki jo pripisujejo Laurie Anderson, Franku Zappi, Elvisu Costellu, Theloniusu Monku, Milesu Davisu, Clari Schumann in drugim: “Writing about music is like dancing about architecture.”

Perestrojka

Žal mi je, da sem si utegnil ogledati samo enega iz dokumentarne retrospektive Wernerja Herzoga — in sicer o zadnjem predsedniku Sovjetske zveze, danes 88-letnem Mihailu Gorbačovu (2018, s soavtorjem Andréjem Singerjem).

Film se začne z nesporazumom v skoraj prvem kadru: Herzog opozori Gorbačova, da je Nemec, ki da se jih je kot otrok med vojno najbrž moral naučiti bati ali celo sovražiti, ko so pobijali njegove rojake. Gorbačov pa odvrne, da nikakor ne: prvi Nemci, ki jih je videl v svoji vasi že pred vojno, so pekli medenjake — in da si je vedno mislil, da ljudje, ki znajo peči take medenjake, že ne morejo biti slabi.

No, to.

Odlično za osvežitev spomina na serijsko umiranje in nasledstvo generalih sekretarjev CK KP ZSSR (Brežnjev, Andropov, Černenko) … — in nato naenkrat Gorbačov s perestrojko in glasnostjo). Pa Černobil pa to, pa Maggie Thatcher, Bush, Kohl, Mitterrand itd. … — nakar naenkrat Jelcin.

Saj ni čudno, da gre dandanes svet k hudiču.

Putin/Jelcinout

Sicer pa je nostalgični in hommagistični Herzog zelo pasal k naslednjemu, ki sem ga videl takoj zatem: Putinove priče Valerija Manskega. Tako rekoč ruski večer.

Silvestrovo 1999: medtem ko Manski doma snema home video z ženo in hčerkama, Jelcin po televiziji vošči državljanom srečno novo leto in pove, da iz zdravstvenih razlogov odstopa in da bo njegovo predsedniško funkcijo prevzel hand-picked izbranec Vladimir Vladimirovič Putin.

Manski kot Putinov dokumentaristični pooblaščenec začne s kamero spremljati novega nameščenca še pred prvimi naslednjimi volitvami, ko dotedanji v.d. gladko zmaga. The rest is history.

V enoletnem časovnem okvirju gledamo vse tisto, ker je Manski posnel za uradni dokumentarni film, kot je bil zamišljen, zraven pa še tisto skrito. Recimo pričakovanje volilnih rezultatov 7. maja 2000 pri Jelcinu doma v družinskem krogu … — in potem pričakovanje Putinovega hvaležnega klica, ki pa ga ni in ni. In vzporedno scene v Putinovem predvolilnem štabu. Pa pozneje debate o novi stari ruski (sovjetski) himni z novim besedilom, za katero si je Putin vzel še posebej veliko časa, da jo pred kamero zaupno razloži.

Nadaljevanje jutri.