Drama blizu džamije: Strah ti pojest dušo na Fassbinderplatzu

Ni jasno, zakaj na slovenski nacionalni, četudi alternativni oder postaviti dramatizacijo periodičnega, seventies, nemškega, avtorskega, psihološkega in družbenega, skoraj znamenitega filma o gastarbajterski problematiki. O tujstvu in tujcih. O sprejemanju drugačnih. O kulturnih in lifestyle razlikah. O tako imenovani toleranci.

Kot fan kinotečnih, beri: starih filmov si ne morem odpustiti, da sem lani aprila v Kinoteki ne samo zamudil, ampak celo spregledal Vsi drugi se imenujejo Ali (1974) Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982).

Ker za to namreč gre oz. je šlo. SNG Drama Ljubljana. Ali: Strah ti pojé dušo. Pa ne v deželnem gledališču, ampak v Železniškem muzeju na Parmovi. Dramina alter scena.

Repertoarni razlogi so problem prvega sveta. Morda je režiser dobil idejo v Kinodvoru. Odkod mu ideja, je pravzaprav irelevantno. Ker to predstavo lahko samo pohvalim. V vzeh ozirih. Neglede na današnje begunstvo in kao aktualnost vprašanja odnosa do tujcev.

Da je le nekaj malega narobe

In če že omenjam probleme prvega sveta, ne morem mimo prevoda naslova komada.

Naslov izvirnika (filma) se glasi Angst essen Seele auf. Strah jesti dušo po. Ni treba znati dobro nemško, da uganemo, da gre za naslov v polomljeni nemščini, kot jo govori (v slovenskem prevodu) naslovni junak Ali oz. Salem — in kar tudi dobesedno reče svoji Emmi.

Slovenski naslov filma je Vsi drugi se imenujejo Ali. To daje vedeti, da se že takrat niso znašli in niso prevedli naslova v polomljeno slovenščino. Zdaj pa tudi ne. In le kako bi ga? V bosanščino? Nedoločniki statt osebne glagolske oblike niso tipična napaka neslovenskih in neverziranih govorcev. Strah ti pojest dušo. To je moj predlog, ki je pa zdaj tako ali tako irelevanten. Da je le nekaj malega narobe.

Od realizma do verizma

Dogajanje v Aliju v prvem delu spominja na Grumov Dogodek v mestu Gogi. Poleg dogajanja namreč vsake toliko spremljamo tudi didaskalične, četudi literarizirane, lapidarno esejistične, kritične komentarje o psiholoških vzgibih akterjev in njihovih družbenih determinantah. (Večina igralcev nastopa v vsaj dvojnih vlogah: dramskih in dramaturških.)

Med pavzo pa se vse obrne na glavo. Začne se Verfremdung. Gledalci moramo zložiti stole, nastopajoči pa začnejo preurejati dvorano. Pod vodstvom konferansjeja nam dajejo navodila in z nami (nerecipročno) kramljajo. Posedejo nas po celem “parterju”, kakšen ducat igralcev se ves čas smuka okrog nas. Tudi potem, ko gre spet zares.

In zdaj gre bolj zares kot v prvem delu. Vzporedno z zaostritvijo sprva lepega odnosa med Alijem in Emmi gre režija od benignega, še kar estetskega realizma — tudi v smislu dihotomije med odrom in publiko — v dobesedno filmski verizem, kjer smo vsi na istem.

Zdaj mi kupujemo v lokalni trgovini in zahajamo v arabsko beznico, kjer sta se Ali in Emmi spoznala. Sosede hodijo na obisk tudi k nam. In nenazadnje, tudi mi sami seksamo ali smo vsaj priče seksu — zraven nas, le meter ali nekaj metrov stran, morda v stanovanju pod ali nad nami —, kar je verjetno najbolj mučna, četudi šokantna erotična scena na domačih odrih, kar sem jih kdaj videl. S komaj zakrito goloto in zvočnimi efekti od tleskanja mesa ob meso pa do vzdihov prihajanja in vsem, kar zraven spada.

Sočustvoval sem z gledalko, ki je sedela tik ob kopulirajočem paru in ni vedela, kam naj gleda.

Fassbinderplatz

Igralci so odlični, zlasti seveda nosilca Nataša Barbara Gračner kot Emmi in Iztok Drabik Jug kot Ali. NBG je sicer premlada za originalno zamišljeno 60-letnico, pa tudi IDJ ni tako mlad, zato pride njuna razlika v letih premalo do izraza.

No, igrata genialno, tako da to fizičnost še več kot kompenzirata. Všeč mi je, da vedno govorita s tihim glasom. Naj omenim še Vojca Zidarja kot Angermayerja/preddelavca, Tamaro Avguštin kot Angermayerco/Katharino/Paulo in Damjano Černe kot gospo Karges/Hedwig.

Pa še lokacija. V Drami so eno od hal Železniškega muzeja — ki je sam po sebi razsut in nedramatičen, a slikovit in v tem primeru primerno realističen prostor — ne več ne manj kot prekrstili v Fassbinderplatz. (No, “plac”.) Zaenkrat samo za to predstavo. Če se bo obneslo, pa morda še kdaj še za kakšno. Odvisno od tega, kaj bodo SŽ in MOL naredile s tem tehnokulturnim reliktom v zdaj devastirani in od sveta odrezani coni, ki pa se ji obetajo obnova, vsebina, povezave in seveda gentrifikacija.

Da je lučaj stran še ne dokončana mošeja, pri vsem tem nima kdo ve kakšne zveze. Narobe pa tudi ne hodi.

Rainer Werner Fassbinder: Ali: Strah pojé ti dušo. Priredba in dramaturgija: Milan Marković Matthis. Režija: Sebastijan Horvat. Scenografija: Igor Vasiljev. Kostumografija: Belinda Radulović. Glasba: Drago Ivanuša. Luč: Aleksandar Čavlek. Igrajo: Nataša Barbara Gračner (Emmi), Iztok Drabik Jug (Ali/Salem), Barbara Žefran (gospa Ellis, Frieda), Boris Mihalj/Mitja Lovše (Eugen, zdravnik), Borut Doljšak (Fuad, Bruno), Damjana Černe (gospa Karges, Hedwig), Eva Jesenovec (Barbara), Nik Škrlec/Gregor Podričnik (gospod Gruber, natakar), Saša Mihelčič (Krista, Gospa Münchmeyer, Jolanda), Tamara Avguštin (Katharina, Paula, Angermayerjeva), Vojko Zidar (Angermayer, preddelavec).