Peter Jambrek: “Nima smisla zapravljati časa za navidezno demokracijo.”

16.2.2015 / 07:00 Komentiraj
Zase pravi, da je liberalec: “zmerno strpen do življenjskih stilov, zagovornik intelektualne in podjetniške svobode.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Profesor Jambrek je v izjemni kondiciji. Na začetku leta je praznoval 75. rojstni dan, skoraj sočasno pa je s sodelavci izdal pet pravnih knjig, ki skupaj obsegajo čez dva tisoč strani. Skupaj s Francetom Bučarjem velja za očeta slovenske ustave. Njegov profesorski kurikulum je bil brezhiben, njegova vloga pri plebiscitu in v osamosvojitvenem procesu pa ključna. Devet let je bil eden najbolj prepoznavnih ustavnih sodnikov, ki so v burnih časih spopadanja prava in neprava utrjevali liberalni koncept ustavnih pravic. Leta 2000 je presenetljivo — in za manj kot pol leta — stopil na politični parket kot notranji minister v vladi Andreja Bajuka. Že od daleč je bilo videti, da se v takšni vlogi ne počuti prav dobro. Potem se je iz politike samo še umikal — dokler ni njegova telefonska številka nekega dne za medije prenehala obstajati. V letih, ko ga “ni bilo”, je profesor Jambrek deloval na področju zasebnega visokega šolstva in postavil na noge inštitut in več priznanih fakultet doma in v tujini.

Pogovor je nastajal na relaciji Ljubljana–Cape Town–Ljubljana. — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

Pa začniva v Grčiji. Kaj pomeni po vašem zmaga Sirize za razvoj slovenskega političnega prostora na osi levo-desno? Ali sploh imamo klasično levico?

To so vprašanja, na katera sem včasih znal odgovoriti kar tako, sedaj pa ne več. Glede zmage Sirize pa: če berem slovensko časopisje izpred nekaj dni, bi naj šlo za prevrat vseevropskih razsežnosti. Če pa ga berem danes, mi ostaneta v spominu pikri pripombi avstrijskega in luksemburškega Evropejca: “Ali naj zaradi nekih volitev spreminjamo evropske dogovore in programe?” in: “Glede Grčije v evroconi so vse opcije odprte.” Močno upam, da tudi Slovenija ne bi postala kdaj predmet podobnega diskretnega posmeha.

Gospod profesor, vam je kdaj žal, da imamo svojo državo?

To je nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo. Pravzaprav imamo dve sijajni državi in dve državljanstvi — Republiko Slovenijo in Evropsko unijo.

Vseeno: po skoraj petindvajsetih letih samostojnosti se zdi, da ne vemo, kaj bi z državo. Politična elita je izgubila kompas in velik del legitimnosti, ekonomska čaka na zadnji krog privatizacije, ljudske množice pa ostajajo apatične in razočarane… Precej pesimistično je vse skupaj.

Sem optimističen. Nobena navidez slaba stvar ni samo slaba. Lahko se izkaže, da je celo dobra. Mogoče ste nehote omenili samo politično elito. Za začetek, težko bi ji rekli elita. To je samo skupina ljudi, ki so v demokraciji prišli na oblast. Žal pa je tudi res, da to ni državniška elita. To ni skupina, ki bi izvajala oblast po svoji in narodovi vesti. Kar pomeni, da niti ni tako slabo, da politična elita nima legitimnosti, saj skoraj po definiciji tudi nima kompasa.

Kaj pa ekonomska elita?

Enako lahko rečem za ekonomsko elito: tudi ta elita sploh ni elita. Prava podjetniška elita šele nastaja. To je krog oseb, ki ustvarjajo svoje družinsko premoženje s trdim delom, pametjo, pogumom in z veliko tveganja. Če vse to poskušajo zavarovati za nadaljnji razvoj tudi na civilnopravni podlagi, jim lahko samo čestitamo in jim zaželimo še veliko uspeha in sreče v prihodnje. Ljudje niso neumni. Niso apatični in razočarani. Če jim zdrava pamet govori, da nima smisla zapravljati časa za navidezno in neučinkovito demokracijo, potem jim je treba priznati, da imajo prav.

Moralne avtoritete? Bodimo zadovoljni, če Pahor prenese na ljudstvo nekaj vljudnosti in sproščenosti, Cerar politične naivnosti, nadškof Zore skromnosti, Ustavno sodišče pa nepristranskosti.

Bi pritrdili tezi, da v Sloveniji pravzaprav nimamo opozicije?

To pa ne. Seveda imamo opozicijo. Ves čas. Že od takrat, ko sta bila v vlogi opozicije vlada in politični krog Staneta Kavčiča. Tudi v osemdesetih letih smo jo imeli, ko je bil vodja opozicije Rudi Šeligo, in to z močno podporo ljudstva. Pa tudi od aprila 1990 naprej, ko so prešle v opozicijo bivše politične organizacije in njihovi aparati. Danes pa so v opoziciji vse stranke vladnega mandata 2004–08 — razen upokojenske, ki pa ni niti prava vladna niti prava opozicijska stranka.

Mogoče samo dve pripombi. Prva je, da moramo ločiti med formalno politično oblastjo vladnih koalicij in njihovo dejansko medijsko, finančno in kadrovsko močjo. Naslednice Demosa so glede na dejansko moč v stalni opoziciji, stranke kontinuitete pa nenehno na oblasti.

Druga pripomba pa je, da precejšnjo, sicer težkó merljivo utež predstavlja politična pamet slovenskih političnih podjetnikov — namreč njihove izkušnje, spretnost, vizija. V tem pogledu je lahko ena ali druga stran v premoči ali pa zaostaja. To je stvar naključja. Lahko ima srečo, če ima sposobnega liderja, ali smolo, če se ne zna znebiti nesposobnega povzpetnika.

Vaš tihi umik iz politike ni bil presenetljiv. Bolj presenetljivo je, da vas redkokdo vpraša za mnenje. Vaš sošolec na fakulteti Milan Kučan ima drugačno vrsto “upokojenskega staža”. Kaj mislite o sintagmi strici iz ozadja?

Strici in botri iz ozadja niso samo dobrodošli, temveč so tudi povsem običajni politični sopotniki ali sodelavci. Saj imajo veliko znanja, poznanstev in izkušenj. Glede mene pa nimate čisto prav. Že pred leti sem se z odporom zavedel, da nenehno pridno odgovarjam na vsakršna vprašanja novinarjev o najrazličnejših stvareh, o katerih sem nekaj vedel ali pa tudi ne. Zato sem začel prijazno zavračati intervjuje, prošnje za izjave in podobno. Kar precej časa je trajalo, da ste ugotovili, da mislim resno in da je škoda časa.

Ampak ali se vam ne zdi, da se tudi gospod Kučan nerad pojavlja v javnosti? Nazadnje sva se srečala pred letom dni na slovesnosti od dnevu ustavnosti na Ustavnem sodišču. Ravno sva se zapletla v pogovor, vendar je tako rekoč pobegnil, češ, če naju bodo videli skupaj, se bodo začeli spraševati, ali imava za bregom kaj političnega.

No, to bi bila pa mati vseh zarot! Ampak saj ste bili nekoč tudi vi siva eminenca desnice, čeprav ste se pozneje distancirali od Janše, ki po več kot dvajsetih letih vodenja SDS postaja inventar desnice. Bi se morali po Kučanu znebiti še Janše?

Kučan je pametnejši. Nihče se ga ni znebil. Ni bilo treba, kar sam je odšel. Ne da bi zares odšel.

Kako bi opredelili svoje svetovnonazorsko prepričanje: ste konservativni liberalec ali liberalni konservativec?

Zdi se mi, da sem liberalen v socialnem in podjetniškem pogledu: torej toleranten, zmerno strpen do različnih življenjskih stilov, zagovornik intelektualne in podjetniške svobode.

Kučan je pametnejši [od Janše]. Nihče se ga ni znebil. Ni bilo treba, kar sam je odšel. Ne da bi zares odšel.

Nedavno ste izdali pet kakovostnih pravnih knjig, med drugim tudi sociološko-zgodovinsko pričevanje o ženskih taboriščih. Tudi to je ena od sramot leta 1945, o katerih še vedno vemo premalo. Je bila vaša intimna družinska zgodba motiv za to knjigo? Vaša mati je bila v enem od teh taborišč, kajne?

Zadnjih pet let sem potihem delal na tej zbirki petih knjig s skupnim naslovom Slovenija 1945–2015: Suverenost, ustavnost in prihodnost slovenskega nacionalnega sistema. Iz tiskarne so prišle 13. januarja letos, v skupnem obsegu 2190 strani. Ena od teh knjig ima naslov Ženska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949–50. Napisal sem jo skupaj z Jožetom Dežmanom, Alenko Puhar in Lovrom Šturmom.

Knjiga je seveda hommage mojim staršem. Mama je bila ena od tistih 700 ali 800 žensk, ki jih je OZNA s pomočjo policije od maja 1949 naprej kot živino lifrala v tovornih vagonih v taborišče za družbenokoristno delo v zapuščeni kočevarski vasi Ferdreng.

Na prvi pogled se je zdelo, da so mamo aretirali zaradi očeta, ki je rad šimfal, in ker je namesto rute nosila damski klobuk in se šminkala. Bolj verjetno pa je, da so starša zaprli zato, ker je pač nek oficir z zvezami na Udbi rabil stanovanje. Naše stanovanje.

Zakaj je zgodovina za Slovence tako travmatična?

V svojih čikaških študentskih letih sem se učil o kognitivni disonanci in o neizmerni potrebi vsakega človeka, da ohrani samospoštovanje. Brez spoštovanja do samega sebe ni identitete ter integritete osebe. Pride torej do dezintegracije osebnosti. S to grozljivo preteklostjo, s slovenskim kolektivnim umorom, ropom in prevaro se bo neposredno soočila verjetno šele naslednja generacija, ki ne bo imela problemov z identiteto in strahu in groze pred tem umorom “za-nič”, kot bi rekel Tine Hribar. Šele takrat bo poleg osamosvojitvenih vrednot za središče te nacije pripoznan tudi grozd zgodovinskih anti-vrednot: nie mehr, never again, nikoli več.

Bi našli kakšne paralele med sedanjim konfliktom glede privatizacije na eni ter razklanostjo naroda v 19. in predvsem 20. stoletju? Od kod takšen strah pred tujim kapitalom, tujci?

Paralele bi mogoče bile, ampak verjetno neuporabne. Pravkar prebiram – izmenično, sočasno – knjigo o začetku prve svetovne vojne The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914 Christopherja Clarka in Stalinovo biografijo Simona Sebaga Montefioreja Stalin: The Court of the Red Tsar. Obe knjigi bi morali prebrati vsi Slovenci, da bi kaj izvedeli o samih sebi, o svoji preteklosti in sedanjosti. Da bi znali ceniti mir, varnost in blagostanje svoje sedanje ožje in širše domovine — Slovenije in Evropske unije.

Privatizacija?

Privatizacija je res ena pomembnejših domačih nalog, ki jih še nismo naredili. Pa vendar: neumnost začetka 1. svetovne vojne je bila neizmerna, grozote obeh iz njiju porojenih spačkov, Hitlerja in Stalina, pa tudi. Ko danes beremo o sestanku v Minsku, se moramo zavedati, kako dolga je pot, ki jo je prehodila Evropa od poljubnosti vojnih napovedi po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914 do današnje vojne napetosti v Ukrajini, na starodavni ločnici med Vzhodno in Zahodno Evropo, ki poteka od Rige do Budve. Leta 1914 je Francija hujskala Rusijo, Nemčija pa Avstrijo. Jasno je, da sta oba — tako gospa Merklova in gospod Putin — dojela, da spopad med deželami v heartlandu Evrope vodi v njihov propad, istočasno pa povzdiguje njen rimland.

Pojma “heartland”/osrčje in “rimland”/obrobje povzema dr. Jambrek prosto po Spykmanu in Mackinderju; op. avt.

Pogrešate krog Nove revije, ki se je nekako samorazpustil že pred desetletjem? 

Seveda ga pogrešam! Ampak kaj hočemo. Ta krog, kot vsi biološki organizmi, je doživel svoje rojstvo, vzpon in starost — od osemdesetih let prejšnjega stoletja do prvega desetletja novega. Skoraj trideset let je bil ta krog umetniško, filozofsko, pa tudi moralno in politično v samem središču naroda in države. Vsega lepega je enkrat konec.

Kako to, da danes v bistvu nimamo nekega intelektualnega kroga, sveta modrecev, ki bi ob ključnih družbenih dogodkih povedal svoje mnenje? Imamo sploh kakšno moralno avtoriteto v Sloveniji?

Govoriti o moralni avtoriteti je preveč ambiciozno. Bodimo zadovoljni, če predsednik Pahor prenese na ljudstvo nekaj svoje vljudnosti in sproščenosti, premier Cerar nekaj svoje politične naivnosti, nadškof Zore nekaj svoje skromnosti in plemenitosti, Ustavno sodišče pa nekaj svoje sodniške nepristranskosti. Tina Maze je pa tako ali tako naša večkrat in zasluženo okronana kraljica.

Letos bomo praznovali kup obletnic. Smo po petindvajsetih letih že država ali nas še kar tarejo otroške bolezni demokracije?

Ne zamerite, ampak vprašanje se mi zdi precej nepomembno — oziroma odgovor nanj. Slovenija in Slovenci smo na čudovitem koncu sveta. Boljšega ni. Smo znotraj sijajnega kulturnega in civilizacijskega kroga, kroga relativnega blagostanja. Še nikoli nam ni šlo tako dobro. In nam bo šlo dobro še naprej. Hočeš-nočeš plavamo s tokom, ki nas nese — pa če prispevamo kaj sami ali ne. Imamo veliko razlogov za samozavest, sproščenost in dobro voljo.

Smo v sijajnem kulturnem in civilizacijskem krogu, krogu relativnega blagostanja. Še nikoli nam ni šlo tako dobro. In nam bo šlo dobro še naprej. — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE