Fašizem in antifašizem: Zadnja bazoviška žrtev je Borut Pahor

Večina medijev ni želela opaziti škandaloznega ravnanja predsednika Pahorja, ki je zavrnil prošnjo sorodnikov bazoviških žrtev za pomoč pri rehabilitaciji.

Bidovec, Marušič, Valenčič in Miloš, pripadniki antifašistične organizacije TIGR, so bili po simbolični razstrelitvi Svetilnika zmage v Trstu in bombnem napadu na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste leta 1930 obsojeni na smrt in ustreljeni pri Bazovici.

Slovenska ljudska oblast je dejanje četverice štela za enega prvih uporov proti fašizmu in se od leta 1945 spominjala njihove smrti, medtem ko v Italiji še vedno veljajo za teroriste.

Nečak in pranečak Frana Bidovca od Italije zdaj pričakujeta rehabilitacijo žrtev, zato sta se obrnila na Pahorja. Toda iz njegovega kabineta sta dobila odklonilen odgovor — z naslednjim pojasnilom:

Presenečenje

“Takšen postopek je treba voditi pri ustreznih organih države Italije, domnevam, da ste ga že sprožili. Želim, da razumete, da postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države.”

Čast slovenskega novinarstva sta s svojima člankoma reševala Grega Repovž v Mladini in Blaž Močnik v Delu.

Potem pa je sledilo presenečenje. Namesto pričakovane pasivnosti in občutka, da se predsednik republike raje ne bi oglašal in s problemom gnjavil italijanskih državniških kolegov, si je Pahor premislil. V sporočilu za javnost smo lahko prebrali, zakaj:

“Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 15. marca 2019, sprejel na pogovor gospoda Matjaža in Marka Bidovca, nečaka in pranečaka ene od štirih bazoviških žrtev, ki si prizadevata za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev v Italiji. Predsednik Pahor ta prizadevanja podpira.”

“Ker ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek, je predsednik Pahor mnenja, da morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku. Tako je v odgovoru na prošnjo za pogovor tudi poudaril. Vendar je bilo tako njegovo stališče razumljeno kot njegova ravnodušnost do tega vprašanja, kar pa ni res.”

“Zato se je odločil, da na današnjem pogovoru prisluhne gospodoma Matjažu in Marku Bidovcu, v prihodnjih dneh pa bo predsednik Pahor zunanje ministrstvo zaprosil za pravni in politični nasvet glede morebitnih nadaljnjih ravnanj.”

Škodljivost posredovanja

Redko se zgodi, da bi predsednik izrecno zanikal sebe — in zdi se, da je po kakšnem mesecu od prošnje popustil pred kritiko javnosti. Kot vemo, so vrata predsedniške palače velikokrat odprta za javnost in Pahor se rad razposajeno igra z najmlajšimi obiskovalci. Toda če gre za rehabilitacijo antifašistov, se odpirajo počasneje.

Kakšno težo ima njegov argument? Takoj opazimo, da ne velike: v prvi izjavi namreč piše, da postopku ne bi bilo v prid, če bi bil seznanjen z njegovimi podrobnostmi.

Formulacija je zanimiva, saj vzpostavlja vzročno povezavo med seznanitvijo s podrobnostmi predloga za rehabilitacijo in uspešnostjo samega postopka. Težko si je namreč predstavljati, da bi zaradi seznanitve ta lahko trpel. Da so se pri tem v kabinetu sklicevali na abstraktni “lahko razumete”, diši po vzvišeni nonšalance. 

S tem, da si je premislil, je Pahor strogo vzeto zanikal svoje prejšnje stališče. Toda v resnici ga je zanikal samo deloma. Kako je to storil? S preformulacijo svoje poprejšnje izjave: v nadaljevanju je nenadoma poudaril, da “morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku”.

Ključno pojasnilo v tem “opravičilu” pa je skrito v razlagi, da je bilo njegovo stališče razumljeno kot ravnodušnost do tega vprašanja, “kar pa ni res”. Ali povedano drugače: ker ne želi izpasti ravnodušen, je predlagatelje rehabilitacije sprejel v očitno izsiljeno avdienco.

Nepolitično vprašanje?

Pahorjeva replika terja še eno opozorilo. Po njegovem mnenju “ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek”. Pahor se je izognil očitku, da sorodnikov ene od žrtev ni sprejel — ker jih zdaj seveda je. Toda svoje drže ni spremenil. Njegova pozicija ostaja, da je zahteva za rehabilitacijo bazoviških žrtev politično škodljiva.

Še več! Kako je možno trditi, da podpora antifašizmu ni politično vprašanje? Nihče ne pravi, da bi moral predsednik vplivati na sodne postopke. Lahko pa bi storil tisto, kar politiki pač počnejo. Za začetek bi recimo podal jasno stališče za domačo javnost, nato pa izrazil pričakovanje do državnikov na italijanski strani.

Takšno ravnanje morda ni tako naključno. V prispevku z naslovom Pahorjev “tudi fašizem” in trije totalitarizmi sem že pokazal, da se je predsednik, če primerjamo njegovo obravnavo treh totalitarizmov, vedno še najmanj zdrznil ravno v zvezi z omenjanjem fašizma.

Medtem ko razglaša rehabilitacijo žrtev fašizma za nepolitično vprašanje, pa predsednik huronsko zabava ljudstvo, ki mu je namenilo že drugi mandat. Njegova zadnja dogodivščina na Instagramu je bila ta, da si je v fitnesu izposodil trenirko, si iz nje s škarjami naredil kratke hlače in potem fotografiral svoje mišičaste noge.

Pahor ima srečo, da ni v stranki LMŠ. Poslančeva izposoja sendviča se namreč ni dobro končala.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 18. marca 2019, pod naslovom Ko predsednik razglasi rehabilitacijo protifašistov za nepolitično vprašanje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.