Moški ne čutijo drugače. Moški samo delujejo drugače.

Pomladno je. Vikend. V kavarni strežejo zunaj. Sliši se spika v mnogih jezikih. Pozno dopoldansko mešanje kapučina. Vrvež s tržnice, nedaleč slutim tudi različne ribe iz ribarnice.

Prihaja moj kolega in prijatelj z vrečkama s tržnice. Navdušen je nad mojo majhno kavarno za sobotna jutra. Leseni stoli in mize so v finem kontrastu s smaragdno zeleno. Vikendi tukaj so zanj neznanka, saj se ob koncih tedna ponavadi vrača k ženi in otroku, ki živita v drugi državi. Vsak dan dela kakšno uro dlje, da si nabere dodatne ure za kak fraj dan več, ki ga izkoristi za to, da je z družino. 

Že od začetka občudujem njegov pogum in lahkotnost, s katero se z ženo lotevata razmerja in starševstva na daljavo. Veliko lažje je, če razmerje ne duši, ampak vzajemno daje.

Tako bi vedno moralo biti, pomislim. Škoda vsakega izgubljenega trenutka, ko se namesto užitka in ljubezni podrediš tlaki in se oklepaš banalnosti, ki razmerje pripeljejo do kolapsa. Take bitke niso nuja, ampak samo grda razvada.

Barve, vonji in okusi

Kakšno uro pozneje v njegovi kuhinji reževa toskanski kruh brez soli, ki ga pokapljam z oljčnim oljem in posujem s soljo, kot da sem virtuozinja v orkestru. Iz vrečke vzamem še il pan di ramerino, sladkasto štručko z rozinami in rožmarinom, pa tortico z rikoto. Kose pecorina potresem s kosi vložene hruške. Pozneje nadaljujeva s kuhanjem svežih raviolov z muškatno bučo. Pred očmi mi še dolgo plešejo odtenki rumene, zelene in rdeče. Barve, vonji in okusi.

Na steni v kuhinji visi oranžen slinček njegovega sina. Vem, da ga skrbi, ali bo dober oče. Nekajkrat sva že govorila o tem. Čeprav sem mu odgovorila generično — da mislim, da je dober oče in da naj ga ne skrbi, ali bo to šele postal —, sem opisala tisto, kar vidim.

Na starševstvo ni nikoli gledal kot na odpiranje računa na banki. Ne pragmatično in ne v stilu, da bi rad bil oče zato, ker vsi to delajo ali ker tako odplačaš svoj družbeni dolg. V bistvu je bilo celo obratno. Bal se je postati oče. Iz istega razloga, kot se večina boji starševstva: da ne bi stopali po poti svojih staršev.

Stanje zavesti

Ko pijeva kot oglje črn italijanski espreso, zaradi katerega vem, da bom bedela še dolgo v noč, v njegovih bojaznih najdem navdih. Ne povem mu tega, a v bojaznih vedno najdem navdih. Kot mu tudi ne povem, kaj mi v tistem trenutku gre po glavi.

Malo potem, ko sem spoznala njega in druga dva sodelavca, s katerima sem postala prijateljica, sem šele zares začela spoznavati moške in njihov način komunikacije.

Spominjam se, da smo vsi štirje nekoč sedeli v restavraciji. Bila sem v slabem obdobju in sem začela jokati. Oni trije pa so me samo nerodno gledali. Pomislila sem, da bi me kateri od teh treh kretenov lahko vsaj objel. On pa je pred mene postavil kozarec in rekel: “Na, spij malo vina.”

Vina nisem popila, toda ta stavek me je spravil v smeh. Vsi smo se smejali. Počasi sem dojela, da je to, kar ženske pri moških dojemamo kot nerodnost, v resnici samo način, kako funkcionirajo, in da ne gre za pomanjkanje empatije. Moški ne čutijo drugače. Moški samo delujejo drugače.

Prijatelj je pred kratkim na daljavo izbiral varuške za sina in z njimi nato v živo opravil intervjuje. Ni obseden oče, ki bi govoril samo še o otroku. Prisoten oče je. Glede na to, da fizično ne more biti prisoten toliko, kot bi hotel, to morda zveni ironično. A biti prisoten je stanje zavesti, ki se ne zmanjšuje ali povečuje glede na fizično razdaljo.

Predvsem pa je ostal srečen človek. Ker se je kmalu po rojstvu sina vprašal, kakšnega očeta bi si želel njegov sin. Odgovor je bil preprost. Srečnega očeta.