50 odtenkov začasne erektilne disfunkcije

Načeloma ne hodim gledat takih filmov. Kakih? Erotičnih? Razvpitih? Sistematično ceneno in prozorno promoviranih? Filmov o seksu, v katerih že v napovedniku opazim, da sta glavna igralca totalno neseksi? Filmov, ki (baje celo ljubljanske) trgovce s seksualnimi pripomočki — všeč mi je ta izraz, pardon — pripravi do tega, da updatajo ponudbo s #50sog brandiranimi artikli?

Vse po malem je bil razlog, da je to šlo mimo mene. Nekaj časa sem celo razmišljal, da bi vseeno šel gledat, ampak potem sem se spomnil, da lahko napišem blog.

Pred dnevi sem bral kritiko Anthonyja Lanea v New Yorkerju. (Z naslovom No Pain, No Gain. Naslovi kot nespremenjen pregovor so ponavadi brez veze, ampak tale je na mestu.)

Anthony Lane je poleg Guardianovega Petra Bradshawa in Mladininega Marcela Štefančiča, jr. moj najljubši filmski kritik. Nekaterim piscem pač zaupaš, ne.

Laneova kritika je huronsko smešna. Za tiste, ki se jim je ne ljubi cele brati, naj citiram samo del uvoda: “Od stotih milijonov ljudi, ki so kupili knjigo 50 odtenkov sive, jih je bilo samo dvajset milijonov prepričanih, da gre za katalog barv za pleskanje.”

Bradshaw pa v posneti kritiki pravi, da so S&M prizori posneti tako stilizirano, “kot da bi jih režirala Martha Stewart”.

To dvoje je čisto dovolj dobro, da se mi ne ljubi v kino gledat tega filma.

Kako prijetno se je včasih zanašati na mnenja drugih, da nam ni treba preverjati osebno.

Pa še nekaj:

Na popolnoma drugačen, tako rekoč empiričen način je film prepričljivo ocenil tudi prijatelj, ki si ga je šel ogledat. Rekel je: “Ob gledanju erotičnih filmov vedno dobim erekcijo. Pri tem pa čisto nič.”

Včasih pač mnenje stoji — tudi brez trdnih argumentov.