Facebook ni delal in jaz nisem znal več živeti
Bil bi večer kot vsi drugi, če se ne bi bil konec sveta. Za nekaj ur se je sesul Facebook. Pa ne samo Facebook. Deloval ni niti Instagram, spletna mati nečimrnosti, ki je bolj ali manj namenjena samo objavljanju retuširanih fotografij peciva, dragih dopustniških destinacij in avtoportretov, na katerih smo vsi videti drugačni kot v resnici.
Nič čudnega, da zadnje čase nihče noče hoditi ven. Najbrž se bojimo, da bomo medsebojno ugotovili, kako bedno zgledamo v resnici. In da smo polovico utrinkov z naših prestižnih dopustov najbrž ukradli, medtem ko smo čakali na girice v Poreču.
Skratka. Facebook ni delal, jaz pa nisem vedel, kaj bi sam s sabo. Lahko bi se potolažil s Twitterjem — vendar še vedno verjamem, da je večinoma namenjen nesrečnim, zagrenjenim ljudem, ki v resničnem svetu ne znajo vzpostaviti pristnih odnosov, zato svojo patologijo skrivajo za spletnim intelektualiziranjem, cinizmom in blefiranjem. Tistim, ki se imajo za preveč pomembne, da bi se ukvarjali z neumnostmi. Strašno pametne in družbenokritične misli, obdane s slikami golih žensk in mačk, ki jedo kolače.
Dobra, stara televizija?
Minile so že kake tri ure, ko na Facebooku nisem mogel preveriti, kaj večerjajo moji spletni prijatelji. Zato sem se zatekel k dobri stari televiziji.
A kaj naj na televiziji sploh gledam? Stokrat ponovljene filme? Slavka Bobovnika, ki je v kviz vnesel toliko sproščenosti, kot jo v diskoteko prinese davčna inšpekcija? Reko ljubezni, v kateri me prepričujejo, da na Dolenjskem obstaja vas, v kateri živijo sami Ljubljančani in en zapit Dolenjc?
Televizija me je — kot ponavadi — pustila na suhem. Gledal sem v zrak in razmišljal o vsem mogočem. O tem, da se mi prehlad vleče že od novembra, da je moj nos nenehno poln, grlo pa rahlo pekoče. Vtipkal sem simptome v spletni brskalnik in čakal, da se na zaslonu izpiše … — “rak”. No, ni se. A če bi brskal dovolj dolgo, bi ugotovil, da so mi štete zadnje ure. Potem sem se odločil, da bom bral. Vendar sem ugotovil, da sem zadnjo knjigo, ki ni kuharska, kupil pred kakimi desetimi leti. Kar je svojevrstna katastrofa. Približno pol ure sem bral recepte za golaž in tortilje. Potem sem odložil knjigo, češ, da me pečejo oči. Vrnil sem se pred televizor in na nekem tujem programu našel dokumentarec o Hitlerju. Super. Facebook ne dela tri ure, pa že pristanem v Tretjem rajhu.
Ali se že kaj premika?
Tu in tam s kotičkom očesa na telefonu preverim, ali se že kaj premika. Vidim, da na tujih forumih ljudje z vseh koncev sveta zaprepadeno jočejo, ker jim je Facebook uničil večer in življenje. Mogoče je blizu konec sveta. Za nekajurne težave omrežja bi lahko bila kriva sprememba Zemljinega magnetizma, žarki iz vesolja ali večja mednarodna zarota.
Tretji so paranoično vpili, da je nekdo vdrl v omrežje in pokradel naše občutljive informacije. Če jih je res, se vprašam, kaj bo pravzaprav počel z vsemi temi fotografijami krofov, mačk in v trenutku pohote posnetimi urološkimi utrinki.
Tudi sam sem postajal vse bolj nervozen, dasiravno me je bilo hkrati tega občutka tudi sram.
Še nedavno sem trdil, da so družbena omrežja nekaj najboljšega, kar se nam je v zgodovini zgodilo. Svet so povezala v čudovito vas, kjer lahko vsak komunicira z vsakim, izmenjuje znanje, kulturo ter navdihujoče in dobronamerne misli. Zdaj pa se počutim kot tisti osamljeni otorinolaringolog, ki mu je kolega ginekolog povedal, da ljubezen išče na povsem napačnih mestih.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v četrtek, 14. februarja 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.
[Fotografija: Marko Crnkovič]