Moja bratca sta darovala ves svoj drobiž za otroke v Jemnu

Nisem vedel, kako naj svojima bratcema razložim, da lahko s svojim denarnim prispevkom prav mogoče rešita življenje otroka v Jemnu, ne da bi vse skupaj izpadlo cinično in neokusno. Ne da bi življenja otrok v Jemnu postala tako nepomembna kot tistih nekaj kovancev in bankovcev, ki sta jih bratca prihranila. Ne da bi se življenje sámo skrčilo na nekaj tako nepomembnega, kot je nekaj drobiža. Ne da bi bratca dobila brezsramen občutek, da sta bogova.

Ker na nek način sta. Sedem- in desetletnik odločata o življenju in smrti resničnih ljudi. Mlajši je nato dal pač kar ves denar, kar ga je našparal. Petdeset evrov, nekaj takega. Najbrž mu ni bilo jasno, kako bi ne dal vsega, kar je imel.

Neprikladna situacija

Ali ni ta situacija nekoliko neprikladna za naše visoko akademsko razpravljanje o etičnih dilemah? Za naša eterična modrovanja, kaj je prav in kaj narobe? Ali ni takšna dilema klofuta strokovnjakom za etična vprašanja?

Jasnost edinega možnega odgovora ne dovoljuje vprašanja. Vprašanje je napačen odgovor. Vprašanje — dati ali ne — je nespoštljivo do človekovega dostojanstva. V pohujšanje nam je!

“Potrebne so strukturne spremembe svetovnega gospodarsko-političnega sistema!” bodo vpili na eni strani. “Treba jih je naučiti loviti ribe, ne pa jim ribe kar dajati,” bodo spet trdili drugi.

Nonšalantno si upam zavrniti ene in druge. Tiho bodite. Potrebno ni nič drugega kot tistih tvojih sto ali pa petsto evrov. As simple as that. Pametovanje je zadnje, kar v tem trenutku potrebujejo.

Ne rečem pa, da pametovanje — in to že prav kmalu po tem, ko si si vsaj za silo opral vest — ne bo koristilo. In ja, se strinjam: še premalo je tega pametovanja. Tudi polično delovanje je potrebno. Potrebna je učinkovita, premišljena, načelna zunanja politika. Slovenska in še posebej skupna, evropska. Potrebni so diplomatski pritiski na vpletene akterje. Potrebno je pogojevanje gospodarskega sodelovanja. Pa še kaj.

Morda smo precenili presojanje

V vsej tej grozni tragediji pa morda vendarle obstaja svetla stvar. Končno se lahko obsojamo in ločujemo na boljše in slabše. Končno lahko rečemo: “Glede tega vprašanja je ta boljši človek, ta pa slabši.”

Kako to mislim? Preprosto. Tisti, ki nekaj dá, je — ceteris paribus — boljši človek od tistega, ki ne dá nič. Zakaj se torej tako branimo tovrstnih sodb? Zakaj na polno ne izkoriščamo potencialov družbene stigmatizacije?

Povejte mi namreč, ali bi si lahko predstavljali bolj idealnotipsko etično vprašanje, kot je to, s katerim smo soočeni: “dam denar in rešim življenje” proti “ne dam denarja in pustim nekoga umreti”?

Naj tak opis situacije zveni še tako poenostavljeno, pocukrano, idealizirano in sploh otročje naivno, to ni noben argument zoper ustreznost opisa. To je kvečjemu argument zoper neustreznost naših pričakovanj glede kompleksnosti. 

Ja, morda smo samo preveč navajeni na preudarno odločanje in presojanje. Na to, da je odločitev za dobro v resnici stvar premisleka. Ker ali ni najbolj svobodna odločitev tista, pri kateri brez svojeglavega modrovanja samo prikimaš očitnemu etičnemu imperativu?

Obnašajmo se vlogi primerno

Ob slikah podhranjenih otrok je kak spokojni pobožnež mogoče sam pri sebi vzvišeno ponovil dobri, stari nerazrešljivi problem teodiceje: “Kako lahko vsemogočni Bog dopušča takšno trpljenje?” — medtem ko se nek samooklicani ateist od problema distancira na podoben način: “Če bi Bog obstajal, tega ne bi dopustil!”

Če pomislim na radikalno asimetrijo moči, ne vidim razloga, da teh vzklikov ne bi naslovili na nas same. Absolutna finančna in tehnološka premoč nas namreč v nekem smislu postavljata v vlogo boga. Da, bogovi smo. Pa če nam je tak naziv všeč ali ne. Če nam je zaradi tega nerodno ali če se počutimo krive ali če nam po svoje laska … — spodobilo bi se, da bi se obnašali bogovom primerno.

Pozabiti na poštenost

Reševanje življenj včasih ni tako herojsko, kot bi od ideje reševanja življenj pričakovali. Včasih nam ni treba biti pogumen, drzen in neustavljiv in oh in sploh, da bi bili heroji. Včasih je treba biti samo toliko ponižen, da dolgočasno odklikaš tistih nekaj linkov na humanitarni spletni strani — in že si storil nekaj dejansko herojskega.

Saj pravim. Prav cinično neokusno je vse to. Tako rekoč nespoštljivo do koncepta herojstva. Ampak raje vidim, da pokopljemo stare koncepte herojstva, kot pa da gledam shirane jemenske otroke. Resnica ne ustreza vedno našim pričakovanjem.

Včasih lahko pač z eno samo skromno donacijo, za katero se ne boš niti zavedal, kdaj so ti jo trgali z računa, rešiš življenje otroku. Se vam to zdi pošteno? Meni tudi ne. A tudi na poštenost je treba včasih pozabiti in narediti tako, kot je prav.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 6. marca 2019, pod naslovom Bogovi smo. Obnašajmo se temu primerno. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.