Poenostavljanja, manipulacije in zmote v zvezi z liberalno demokracijo

Zadnje čase ima omenjanje liberalne demokracije podoben učinek kot spuščanje prdcev med filharmoničnim koncertom. Zgražanje in prezir z vseh strani. Z desne me obkladajo s skrajnim levičarjem, z leve s sredinskim, neoliberalnim elitistom.

To, da se nekdo ne strinja z menoj in me kritizira, je seveda popolnoma v redu. A zdi se mi, da je vzrok prepirov prepogosto v tem, da ne govorimo o istih stvareh. 

V odgovor ponujam zelo hiter prelet svojega razumevanja liberalizma, neoliberalizma in liberalne demokracije. Res je, da imajo vsi trije pojmi isti koren, a jih zato še ne smemo na horuk metati v isti koš.

Ne pričakujem, da bom na koncu prepričal vse, ki se ne strinjate. Upam samo, da se bomo strinjali, o čem se ne strinjamo.

Začnimo s političnim liberalizmom.

Politični liberalizem

Gre za eno od tradicionalnih političnih orientacij, ki ji družbo z leve strani delajo socialna demokracija in druge leve stranke, z desne pa krščanski demokrati, ljudske stranke in njim podobni.

Liberalci prisegajo na individualne pravice in politične svoboščine, kar načeloma vključuje tudi človekove pravice in pravice manjšin. Točno mesto v političnem spektru vsake posamezne liberalne stranke pa določa njen odnos do ekonomskih tem, davčne politike in javne porabe. Glede tega se med njimi pojavljajo velike razlike, ki segajo od socialnih liberalcev do apologetov najbolj grobega neoliberalizma.

V Ameriki so stvari z liberalizmom — vsaj glede terminologije — postavljene na glavo. Liberalec je namreč psovka, ki jo desni in še posebej najbolj desni del političnega spektra namenja politikom, kot sta Bernie Sanders ali Alexandria Ocasio-Cortez.

Alt-right kolumnist Kurt Schlichter je nedavno zapisal, da “Amerika lahko ostane enotna samo, če liberalci sprejmejo vrednote, kot so svoboda, strpnost in ameriška ustava, in se odpovejo svoji trenutni obsedenosti s socializmom, kulturnim fašizmom in vztrajanju pri tem, da so kreteni”.

Sicer pa tudi Američani razlikujejo med družbenim in fiskalnim liberalizmom. Družbeni liberalec je tisti, ki zagovarja človekove pravice, politične svoboščine in pravice manjšin, fiskalni oziroma davčni liberalec pa je tisti, ki zagovarja višje davke, višjo javno porabo in večjo socialno pravičnost. Tiste, ki bi jih v Evropi imeli za davčne liberalce, na oni strani luže imenujejo fiskalni konservativci.

Neoliberalizem

Druga zgodba je neoliberalizem, ki mu tudi v Ameriki rečejo neoliberalizem. Da neoliberalizma ne moremo poenostavljeno enačiti z liberalizmom, kaže tudi dejstvo, da Bernieja Sandersa doslej še nihče ni obtožil, da je neoliberalec. 

Neoliberalizem je ekonomska doktrina in družbeni model, ki temelji na ekstremnem fiskalnem konservatizmu oz. čim nižjih davkih in čim manjši javni porabi. S tem vštric gre agresivna deregulacija, saj je vsak poseg države — pa čeprav v zasledovanju legitimnih ciljev kot recimo varovanje okolja — označen kot nelegitimno in škodljivo poseganje v svobodo kapitala.

Neoliberalni triptih zaokrožata zagovarjanje privatizacije čim večjega dela javnega sektorja in fetišiziranje trga kot edinega učinkovitega mehanizma za vodenje družbe in zadovoljevanje družbenih potreb.

Liberalna demokracija

Tretja zadeva, ki jo mnogi pogosto mešajo in mečejo v isti koš s prvima dvema, je liberalna demokracija. Ta danes mnogim, na desni in levi, takoj požene kri v glavo. Moj bivši gimnazijski učitelj obrambe in zaščite se je v svojem nedavnem zapisu Slovenci in Evropa pritoževal čez tiste, ki liberalno demokracijo postavljajo nad vse druge, saj naj bi šlo zgolj za eno izmed enakovrednih demokracij.

Trditev, da je liberalna demokracija zgolj ena od demokracij, načeloma drži. Tako kot drži trditev, da je kisik eden izmed mnogih plinov. Obstaja recimo smejalni plin, ki sprva povzroča vzhičenost, potem zaspanost, v večjih dozah pa težave z dihanjem in poškodbe možganov.

Poznamo tudi ogljikov dioksid, ki s svojim nevplivanjem na okolje preprečuje vrnitev črnega panterja v slovenske gozdove. Nenazadnje je tukaj še vodikov cianid, ki ga je pod blagovno znamko Zyklon B v zgodovino vpeljal nedvomno demokratično izvoljeni politik, sicer znan po izrazito nenaklonjenem odnosu do liberalne demokracije in njenih vrednot.

Skratka, plinov je cel kup. Demokracij tudi, a niso vse enake.

Ljudska, pluralistična, neliberalna … — in liberalna

Demokracija sama po sebi ne prinaša nič drugega kot možnost, da v rednih presledkih odidete na volišče. Če glasujete, a imate na voljo samo eno opcijo, gre za ljudsko demokracijo. Ravno to nedeljo so imeli praznik takšne demokracije v Severni Koreji. Na volilnih lističih je bilo zgolj eno ime. Tako volilna udeležba kot zmaga sta redno zelo blizu 100 odstotkom.

Da bi bila demokracija minimalno pluralistična, mora volivcem ponuditi več opcij z realnimi možnostmi za zmago. Takšno demokracijo imajo recimo v Iranu, kjer nikoli ne veš, ali bo zmagala mehkejša ali trša struja islamistične teokracije. Iranska demokracija je zato morda pluralistična, ni pa liberalna.

Če imate več opcij, a zgolj na papirju, ker vladajoča struja do takšne mere obvladuje in zlorablja vse vzvode oblasti, da so konkurenti brez realnih možnosti za uspeh, gre za neliberalno demokracijo. Takšno demokracijo nam je na zadnjih predsedniških volitvah lepo ilustriral Nicolas Maduro, vse bolj priljubljena pa je tudi pri nekaterih naših sosedih.

Na koncu nam ostane še ta frdamana liberalna demokracija, ki poleg rednih volitev omogoča tudi učinkovito zaščito človekovih pravic, pravic manjšin in političnih svoboščin ter učinkovit nadzor nad izvršilno oblastjo skozi mehanizme delitve oblasti, neodvisno sodstvo, neodvisne medije in civilno družbo.

Do zmede pa ne prihaja zgolj glede posameznih pojmov, ampak še bolj v razumevanju odnosov med njimi, kjer je še več poenostavljanj, manipulacij in zmot.

Trnek liberalne demokracije

Gremo po vrsti. Mnogi verjamejo, da liberalno demokracijo zagovarjajo zgolj liberalci. To seveda ni res. Celo nasprotno! Danes imamo v Evropi kar nekaj strank, ki se predstavljajo kot liberalne, pa vendar očitno ne marajo liberalne demokracije in aktivno rovarijo proti njej.

Pri liberalni demokraciji gre za politični in družbeni model, ki so ga po 2. svetovni vojni — kot odgovor na zgodovinsko izkušnjo z nacizmom in fašizmom — oblikovali predvsem krščanski demokrati v Franciji, Nemčiji in Italiji, nadgradil pa ga je celotni politični spekter zahodnih demokracij. Leve, desne in sredinske stranke.

Med njimi so bile in so še vedno pomembne razlike, toda vsaj na papirju sta jim skupna sprejemanje in spoštovanje zgoraj naštetih institucij liberalne demokracije.

Zunaj spektra liberalne demokracije so populistične, skrajne desne in leve stranke in politiki, ki se v imenu naroda ali razreda postavljajo nad institucije liberalne demokracije. In to zato, da bi delegitimizirali politično konkurenco in si zagotovili pogoje za neovirano zavzetje in zadržanje oblasti.

A te naloge ne moremo prepustiti samo delu demokratičnega političnega spektra. Odgovornost nosijo vsi. Od levice do sredine in desnice.

Nekaj upanja, da gredo stvari vendarle v pravo smer, mi daje že omenjeni prispevek o Evropi in Slovencih. Avtor se v njem pritožuje, da liberalne demokracije danes ne branijo samo liberalci in socialisti, ampak “da so se na trnek ujeli” celo nekateri krščanskodemokratski teoretiki in politiki.

Ne morete si predstavljati, kako močno si želim, da ima tokrat prav.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 12. marca 2019, v tiskani izdaji in v ponedeljek, 11. marca 2019, na spletni strani Večera, pod naslovom Frdamana liberalna demokracija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.