Bodeče nežne feministke, da boste vedele: za vse je kriv Descartes!

Bolj ko berem izjave, nominirane za bodečo nežo — namreč “seksistično izjavo leta” —, bolj mi postaja jasno: za vse je kriv Descartes. Krivo je mešanje teoretičnega ideala z opisovanjem realnosti. Krivo je nekritično sprejemanje ideje, da je um in telo mogoče ločiti. Krivo je to, da feministke človeka dojemajo zunaj telesa.

Zanje je človek um, um pa je tabula rasa, na katero lahko — če smo le dovolj vztrajni in predani — z velikimi tiskanimi črkami napišemo “enakost”. Če bi se nam ravno zahotelo.

Kar je v naravoslovju idealni plin, je v družboslovju ločenost uma in telesa: dejansko ne obstaja, pomaga pa pri teoretiziranju.

Posameznik kot (svobodni) um je miselna abstrakcija, ki je sicer dobra za snovanje različnih družbenih idealov, kakršna sta recimo družbena svoboda in demokracija. Ja, ta abstrakcija je bila koristna in ima verjetno pomembne zasluge za družbeni razvoj v zadnjih nekaj stoletjih. Ni pa opis resničnosti.

Logična napaka

Kdor dojema posameznika predvsem kot um, dela logično napako, ker abstraktni ideal zamenjuje z opisom resničnosti.

Nič hudega, se zgodi. Zato bodeče nežnim feministkam ni treba očitati agresivnosti ali radikalnosti. Lahko jim v precej bolj umirjenem tonu povemo, da so pač zagrešile logično napako. Da so se zmotile. Najbrž nevede in vsekakor brez slabih namenov. So pač spregledale telo. Ujele so se v razsvetljenski dogmatizem Johna Locka in Renéja Descartesa — ali natančneje, v njun empirizem oz. dualizem uma in telesa.

Feministke še niso slišale, da sta bila koncept uma kot “nepopisanega lista” — na katerega lahko kot družba napišemo, kar nam zapaše — in kartezijanski koncept ločenosti uma in telesa deležna neusmiljene in prepričljive kritike. Treba je samo pokazati na človekovo radikalno in neizbežno utelešenost in na omejitve omenjenih filozofskih konceptov — in že smo opravili svoje.

Ženskam so (njihova) telesa v napoto

“Razlika med moškimi in ženskami ne obstaja. Že res, da imamo različna telesa … — ampak saj vendar nismo telesa. Smo predvsem um. Smo naša ustvarjalnost, naša umska, etična, estetska, intelektualna svoboda. Mar ni tako? Ali ni naše dostojanstvo v naših umih, ne v naših telesih?”

Ne, ni. Nočem biti nesramen, ampak ni. V obojem je. Ker sta neločljiva.

Bodeče nežne feministke ne samo da ne priznavajo, da so telesne razlike med spoloma pomembne za samopercepcijo žensk in moških. Še več! Ženske po njihovi logiki niso drugačne od moških. In tudi če bi bile drugačne, bi bilo treba to drugačnost — materinstvo, večjo dovzetnost za kompleksno čustvovanje, višje vrednotenje neposrednih odnosov, itd. — razumeti kot deviacijo od ideala neodvisnega, svobodnega in razumnega posameznika. Od ideala, ki ga je ufural moški patriarhalni sistem. Uf!

Materinstvo za feministke ni ženski privilegij in blagoslov, ampak prekletstvo in zlodej, s katerim se mora ženska sprijazniti, ker ji onemogoča enakost kariernih možnosti. Kakšna podreditev moškim idealom neodvisnosti! Kakšno ponižanje za žensko telo!

Dajte, drage poganske čarovnice! Umirite vendar te patriarhalne feministke in jih navdušite nad lastno telesnostjo.

Krščanska dogmatika, na pomoč!

Pa bo kdo rekel, da nam pri tem vprašanju — če kje — ni treba soliti pameti s krščansko dogmatiko. Narobe. Prav na tem področju nam kristologija ponuja bogate uvide.

Poglejmo zgolj “ugotovitev”, da je Bog — ali resnica, če vam je ljubše — utelešen. Pri tem ne moremo preslišati krščanske zavrnitve gnosticizma, ki išče odrešenje v svobodi kartezijanskega spoznavanja in umevanja, in krščanskega poudarka na enotnosti telesne in fizične ter duhovne in psihične resničnosti. 

Morda je krščanstvo že pred Descartesom zavrnilo nekatere družbene implikacije njegovih ugotovitev. Ha! Morda so se koncilski očetje v Niceji pred 1700 leti prav živahno prerekali z aktivistkami bodeče neže — v svetu idej, seveda.

In mimogrede, debato so tudi zaključili.

Naj živi telo! Naj živi telesnost!

Pa mi bo spet kdo poočital, da pretiravam s pomenom bioloških razlik. Na to lahko odgovorim približno takole:

Prepričan sem — in pri tem me podpira tudi lingvist in avtor prodornih del na tem področju Steven Pinker —, da ravno zaradi trdoživosti omenjenih zastarelih, idealističnih razsvetljenskih idealov v družboslovju obstaja tendenca k manjšanju pomena teh razlik. Ker niso ideološko kompatibilne s patriarhalnimim idealiziranjem abstrakcij, idejnega sveta, svobode, individuuma, samostojnosti. Ali lahko torej opozarjanje na telesno resničnost razumemo kot feministični aktivizem?

Ob dnevu žena nam zato vsem slupaj želim, da bi bili čim bolj telesni. Da bi slavili naše razlike, še posebej spolne. Da bi se malo oddaljili od patriarhalnih idealov neodvisnega posameznika in se vsaj malo približali idealom odvisnosti in povezanosti. Da bi končno opustili krivo vero razsvetljenskih idealistov in se spustili na trdna tla krščanske enotnosti telesa in duha.

Naj živi telo! Naj živijo moški in ženske! Naj živi njihova različnost!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 6. marca 2019, pod naslovom “Presneti Kartezij!” Ali komentar k bodeči neži. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.