Kaj v resnici dela Marjan Šarec in kako mu to uspeva?

6.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Premier je prvi politik, ki namesto s pozicije moči deluje v skladu s slovensko zamero do politikov na poziciji moči.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kaj dela Marjan Šarec je vprašanje, ki ga ob njegovi kadrovski politiki in zamenjavah kar naprej, še posebej pa ob odhodu ministra Prešička in Lebna kar naprej postavljajo vsi mediji.

Ali gre za visoke, v slovenski politiki še neznane standarde odgovornosti? Ali pa so to samo politične igre? Rošade? Ali pa to, da hoče Šarec sam sebi zrušiti vlado, ker bi se mu glede na priljubljenost v tem trenutku izredne volitve obrestovale? Ali kaj?

Jasno je, da je na vsa ta in še na mnoga druga vprašanja možna cela vrsta različnih odgovorov. Pri tem pa ne smemo pozabiti na odgovor, ki ni povezan niti s politiko niti s političnimi igricami. Ampak z na tem mestu že večkrat obdelano slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico.

Kot sem tudi že večkrat zapisala, Šarec od vseh politikov — če izhajamo iz te tirnice —, deluje najbolj pravilno. Zavestno ali nezavedno jo bere najbolj natančno. Najbolj dosledno. Z najmanj napakami.

Mali politični čudež

Šarčeva skladnost s slovensko socialno in kulturno tirnico se odraža tudi v rasti njegove osebne priljubljenosti. In priljubljenosti njegove vlade. In v tem, da njegova manjšinska vlada, ki so ji nekateri — precej nemodro — napovedovali zelo kratek rok trajanja, kaže bistveno več stabilnosti in operativne sposobnosti kot cela vrsta večinskih vlad.

Skratka: Šarec je mali politični čudež. Ki ga ni mogoče pojasniti politično. Ampak socialno in kulturno.

V tem kontekstu je treba razlagati tudi Šarčevo odslavljanje ministrov in poslancev, ki so kršili zakone.

Strogo vzeto, vzrok za to niso Šarčevi kriteriji visoke odgovornosti. Vzrok je, da Šarec razume, da ravna tako, kot slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica zahteva od nekoga, ki ga Slovenci lahko cenijo. Spoštujejo. In podpirajo. Neglede na to, kar si o njem in njegovem delovanju sicer mislijo.

Kaj torej počne Šarec, ko odslavlja politike, za katere obstajajo dokazi ali vsaj resen sum, da so nekaj naredili zelo narobe?

Zamera

Šarec ravna v skladu z med Slovenci splošno razširjeno zamero do tistih, ki imajo več moči. Tistih na višjih položajih. Tistih, ki jim Slovenci med drugim zamerijo, da so si na položaju moči prikrojili norme, pravice, sodstvo in načelo odgovornosti tako, da jim ni treba odgovarjati za tisto, za kar navadni državljani in državljanke sicer morajo odgovarjati.

Šarec ravna v skladu s splošno sprejeto resnico, da bodo v Sloveniji navadnega človeka preganjali, če bo iz trgovine ukradel štruco kruha ali liter mleka. Medtem pa tistih na visokih položajih z veliko moči ne bodo preganjali niti v primeru, če ukradejo pol države.

Tisti na visokih položajih z veliko moči namreč uporabljajo svojo moč (tudi) za to, da sami sebi in članom svoje domačije dovoljujejo bistveno hujše nepoštenosti od tistih, zaradi katerih so “mali ljudje” kriminalizirani, preganjani in kaznovani.

In to je nekaj, kar Slovenci zamerijo. Hudo zamerijo. Šarec je v resnici prvi slovenski politik, ki namesto s pozicije moči demonstrativno deluje v skladu z zgoraj opisano zamero Slovencev in Slovenk. To zamero jemlje na znanje. Ne pa da jo s svojim položajem in močjo ignorira. Kot so to počeli politiki pred njim.

Predvsem pa se Šarec trudi s svojim delovanjem dokazati, da ljudem ni treba gojiti te zamere do njega. Ker on ne dela tega, da bi ljudi na visokih položajih ščitil, če izvajajo kaj nedovoljenega.

Internalizacija, eksternalizacija, objektivizacija

Pri Šarčevem delovanju torej ne gre za prakticiranje nekih nesluteno visokih standardov odgovornosti. To, kar počne, sicer lahko pripelje do višanja sicer porazno nizkih standardov odgovornosti ne samo v slovenski politiki, ampak tudi v gospodarstvu, ekonomiji, bančništvu. In še kje.

To, kar počne Šarec, je nekaj drugega: on preprosto ravna “prav”. “Prav” po kriterijih Slovencev. Njegovo razumevanje tega, kaj je prav in kaj je narobe, je namreč skladno s kriteriji tega, kar je prav in kar je narobe v slovenski socialni in kulturni tirnici.

In ker je skladno, Šarec žanje splošno odobravanje velikega dela Slovenk in Slovencev. Mnogi so si končno oddahnili: “Končno eden, ki razume, kako je treba stvari početi!” In to tudi nagrajujejo. Z višanjem podpore Šarčevi vladi.

Berger in Luckmann sta v Družbeni konstrukciji realnosti že leta 1966 zapisala, da vsaka družba obstaja na ravni objektivne in subjektivne realnosti. In da zato, da lahko obstaja, morajo med tema dvema realnostma stalno potekati procesi internalizacije, eksternalizacije in objektivizacije.

Šarec je krasen, prvovrsten primer tega pravila. Danes sem o tem razlagala mojim študentom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE