BritBox, SloBox, NoBox

Slovenija je majhen trg. Mnogi “solisti” se vsak na svojem področju trudijo biti dobri in najboljši, kar jim s trudom in ogromnim vlaganjem včasih tudi uspe. A prav ideja o povezovanju za skupen uspeh skupne zgodbe, čeprav na škodo lastne, individualne zgodbe — to je pa ideja, ki nam je tuja. Vsakdo hoče biti prvi, pa čeprav gre samo za minivrtiček in čeprav se zaveda, da je poraz skorajda neizogiben. 

Te dni so me spet presenetili Britanci s svojo preračunljivostjo in pragmatičnostjo, obenem pa zaščitniško držo do nacionalnega. Prvi javni RTV servis v Evropi, namreč BBC, in prva komercialna televizijska hiša v Evropi, namreč ITV, sta se odločila za skupen, povezan nastop zoper aktivnega, globalnega igralca — namreč Netflix.

Povsod po Evropi so javne in komercialne televizije aktivni tekmeci, ki se med seboj borijo, vsak na svoj način, za prevlado na medijskem trgu. Od vstopa konkurence na televizijski trg sta javni in zasebni sistem kot zakonca pred ločitvijo in ta gnev in boj sploh ne popušča. V Veliki Britaniji so tukaj trend spremenili.

Zavezanost lastnim vrtičkom

Za zaščito interesov države in britanskih programov sta BBC in ITV združila sile in se postavila po robu tekmecu, ki prihaja od zunaj. V običajnih sistemih bi to morda veljalo za sprevrženo, saj te stvari prepuščamo trgu oz. občinstvu, naj se odloči in izbere.

A v britanskem okolju je očitno podprto: tako je nastal BritBox, nova skupna zgodba BBC in ITV, pomeni lansiranje plačljivih storitev, ki jih bosta ponujali javna in komercialna televizija skupaj, temelji pa na arhivu obeh televizij.

V običajnih demokracijah bi se spraševali, kako je mogoče, da sme BBC lansirati plačljive vsebine, ki so jih državljani navsezadnje že plačali z naročnino. Toda v britanskem primeru je zaščita nacionalnih TV vsebin pred ameriško komercialno produkcijo pomembnejša od svobodnega trga.

Ne deluje

Slovenija je precej manjši medijski in kulturni trg, toda očitno nihče ne vidi tako močnih interesov, da bi javni in zasebni partnerji stopili skupaj. Definicija tega, kaj je sploh javno dobro, sicer res zahteva mukotrpno analizo — toda če jezik, kultura in izobraževanje niso tisto, kar bi moralo koristiti družbi, potem pač res ne vem, kaj bi to lahko.

V Sloveniji smo zavezani lastnim vrtičkom. Pa ne zato, ker bi bili najboljši, ampak zato, da tekmec ne bi bil boljši od nas. In če se od večjih narodov tega nismo zmogli naučiti, potem tudi ne vidim možnosti, da bi bilo kdaj drugače. 

Neuspešno utrjevanje moči regij in slabljenje moči mesta in vlade, je pokazatelj, da povezovanje ni nekaj, kar bi v naši majhni, a pogosto zavistni državici delovalo.