No, to je bogastvo. Drugim lepšat dneve. Pustit pečat na svetu.

Zadnje čase sem po sili razmer primorana gledat fuzbal. Sploh ne sledim več, od koga navijač sem vse. Za ziher vem za Liverpool pa Barcelono. Ko sem se zagledala, da v Liverpool šalu buljim v TV, mi je blo jasno, da marsikej nardimo za une, k jih mamo radi.

In zadnjič tko gledam Manchester pa Pariz al neki in en model da gol. Jebo majku, začel se je obnašat, k da je bog. Postavil se je v pozo Jezusa na križu in gledal srepo predse, k da je mal nor. Ostali pa so se po njemu metali, k da so vsi potrebni.

Seveda nisem mogla goflje držat skup in sem začela težit:

“Pa zakaj zdej on misli, da je boga za jajca prijel? Sej je dal sam gol. Ni pol sveta rešil. In kje si že kdaj videl, da bi dohtar lihkar operiral ne vem kok otročkov, pol pa uletel ven iz kirurške sobe in se postavil v tako pozo in zraven gledal k debil, drugi dohtarji bi se pa po njemu metali v tistih haljah?”

Rabim, kar pač rabim

Kot vedno je bil odgovor: “Pust ti rajš fuzbal na miru.” In sem šla še vse ostale morit, da če ni to čisti kretenizem. Vsi so rekli: ”Ja, sam dohtar dela za tri čuke, un njegov gol je pa veš kok vreden.”

Čist vsi najprej pomislijo na denar. Pa jebale vas te šuške. Kaj dela denar! Ni čudno, da je največ umorov zarad ljubosumja pa keša. Pri tem se vsakmu scufa. Kot nori vplačujejo loto, ker pol bo vse boljš.

K smo že pri dohtarjih, te dni sem brala, da je v eni naši bolnici ena iz administratorke hotela kr postat zdravnica. Ponaredila je diplomo, vmes je bla pa še kao medicinska sestra, k tud ni bla. Morš bit pa res en model. Al nisi gladek al maš pa totalna jajca.

Jaz res ne dam velik na izobrazbo, ker poznam tok neumnih, k so končali faks, da jao. Sam srce it operirat na suh pa glih ne morš znat kr tko. In ziher tega ni nardila zarad keša, sam je mal pobluzila realnost in se je hotla počutit, k da je dala gol za Liverpool.

Al pa je vseen bil keš. Jaz sem ena unih, k nikol ne bom služila, ker mi dejansko to ne pomeni dost. Itak, brez denarja sem živčna, ampak rabim sam za tist, kar pač rabim. Jahte in podobno me ne zanimajo. Potovanja še manj.

Mi rajš kontra

Včer mi je pisal fotr, da je srečal enga mojga bralca nekje in mi je rekel: “Tereza, tebe majo pa ljudje res radi.”

No, to je bogastvo. Drugim lepšat dneve. Pustit pečat na svetu. 

Čeprov grem enim ful na kurac, ampak ok. Za mene dojet morš met odprt srce in mind. Kot za tamala dva, k gresta zdej na Evrovizijo. Pizdarija. Dva mulca, ampak sta nardila tok catchy komad, da ga lahk slišiš stokrat, pa ti še ne bo dovolj. Najprej pa gledaš, WTF. Ko sem jaz začela pisat za Fokus, so bli isto vsi najprej neki šokirani. Pol pa se ljudje navadijo drugačnosti in te vzamejo za svojega, tko rečen.

In ne morem fucking verjet, bi kdo rekel, ker mulca sta na 4. mestu na unih lestvicah, k se jih grejo feni Evrosonga. Da ne bosta na konc res raztur nardila in skravžljala Jankoviću živce. Men dol visi, kera bosta, ker sta predobra za to sceno. Sam res ne vem, zakaj si sploh želimo zmage, ker kam bi jih pa dali?

No, eni ju za avtista označujejo, ker sta drugačna, posebna. Dva mlada, pametna in kreativna, k jima je jasno več k marsikomu. Men folk večkrat reče: “Ti če se ne bi v Sloveniji rodila, veš kaj bi lahk vse blo.” Pri nas je res težka, kar se tiče drugačnosti. Nenavadnosti. Namesto da bi talente cenili, po njih pljuvajo. Česa se je za bat? Kot je napisal nekdo en komentar pod komad Sebi: “Še sreča, da se na Evroviziji ne more glasovat za svojo državo, ker bi Slovenci pogoreli na celi črti, ker imajo tujci 100-krat lepše mnenje.”

Ma prov neki je v nas, da se sabotiramo. Tko mejhni, da bi si lahk vsi podali roke pa držali skupaj. Ampak ne. Mi rajš kontra. Dejmo srat en po drugem.

Here we go again

In bog ne dej izstopat pa bit drugačen, ker te bojo takoj s kladivom po buči: “Ostani povprečen! Tko kot smo mi!” Ampak povprečneži še nikol niso nč dosegli. So sam isti k vsi.

Po drugi strani je zdej moj brat kle na dopustu. Danes gre nazaj v Pariz in vedno mi reče: “Prid mal v Pariz. Boš bolj cenila Slovenijo.”

Men se do Pariza pač ne da, ampak frendi njegovi pa ful uletavajo na obisk. Je rekel, da tud če so ultra levičarji — torej peace, mi vsi enaki in tko —, da ko odhajajo, jih vpraša, če bi tam živeli, pa vsi neki skrušeni ratajo: “Dej, se vidmo v Sloveniji.”

Mi se mamo kle prov dobr, sam miselnost bi mogli dat na ful. Ne gledat, ker avto ma sosed in podobne plehke zadeve.

Pa smo spet pri kešu. Zakaj je moj brat tam gor? Ker ma sanjsko službo. Če pogledaš na YouTube, kje dela, zgleda, k da za Google dela, tko majo pisarne. Taekwondo in fliperji in soba sam z glasbili. Ni da ni. Pralnica, osebni frizer, vse v službi. In ne, ne hodi naokol, k da je dal gol. Sej ni rešil pol sveta. Un z golom pa še manj. In jaz tud ne s svojo pisarijo.

Važn, da sem za Valentinovo slišala sam to: “Dans bom pa jaz skuhal.” — “Joj, lubi, ti si tak srček.” — “Ja, sam bova Dinamo gledala.”

Here we go again.