Nebojša Lujanović: “Nasvidenje. Goodbye. Auf Wiedersehen. Dikhamen.”
Roman Oblak kožne barve (2015) Nebojše Lujanovića je delo, ki daje misliti še dolgo potem, ko ga odložimo, saj se z raziskovalno premišljenostjo na literarno dovršen način loteva perečega problema posameznikove določenosti s poreklom, barvo kože in družbenimi predsodki.
V štirih pripovedih spremljamo šest tragičnih življenjskih usod. Pripovedne rokave povezuje romska problematika. Avtor ne zastavlja samo vprašanj o našem odnosu do drugih in drugačnih, temveč na tem ozadju razgalja delovanje mehanizmov sovraštva. Lujanović nas z neprizanesljivo hladnokrvnostjo in lucidnostjo opozarja, da je družbena izolacija zelo redko posledica posameznikove izbire.
Lujanović se je rodil leta 1981 v Novem Travniku (BiH). Živi v Splitu in predava na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Je avtor štirih romanov, zbirke kratkih zgodb in priročnika za kreativno pisanje. Ima dve diplomi in en doktorat. Prevod je izšel pri Cankarjevi založbi.
Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve
Dejstvo, da se nahaja na široki in nepregledni cesti, ga je osupnilo in pripravilo do tega, da se je krčevito oprijel svojega sedeža številka dvaintrideset v Čazmatransovem avtobusu, kot počno potniki strmoglavljenega letala, ko se naglo približujejo nečemu, kar imenujemo meripe, o čemer nič ne vemo, kot tudi on ni vedel, kam in h komu se pelje. Z živčnimi trzljaji glave se je poskušal oprijeti vsaj enega poznanega predmeta v svoji bližini. Sedež ob njegovem je bil prazen, zlizana rjava prevleka je oddajala smrad in poleg njega ustvarila eterično bitje, zgrajeno iz odpora in gnusa, tako blizu njega, da bi se lahko z njim pobratil, če bi obvladal njegov jezik in veščine, s pomočjo katerih se dva človeka zbližata. Na lepljivih tleh ob njegovih nogah, v prostoru med sedežema in v odprtem predalu nad glavo ni bilo opaziti nobene torbe, vrečke ali česa drugega. Šele čez čas je na sebi opazil bilke sena, zataknjene v odprtine tenke jakne. Končno nekaj, kar lahko poveže z nočjo, ki jo je, prepoten in obnemogel kot preganjana žival, prespal v grmovju za avtobusno postajo. Ta noč je tako ali tako še del njegovega prejšnjega življenja, od katerega ga sedaj ločuje kratek spanec v avtobusu, kot mala meripe s tem kaotičnim vstajenjem. Je teh devetdeset kilometrov na uro na avtocesti Zagreb–Banjaluka dovolj velika hitrost, da ga tisto življenje ne bo dohitelo, je že hotel vprašati voznika. V nasprotnem primeru ta pot ne bi imela nobenega smisla, ne zanj ne za avtobus, na katerem sedi samo on.
Dosegel ga je zrak, težak od vonja obrabljenega tesnila na zevajočih sprednjih vratih. Zaradi zavedanja bolečega poraza so se mu prsi še bolj izrazito bočile. Teža stoletja trajajočih porazov, prav na tem sedežu, v na videz mirnem telesu komaj opazno potnih dlani. Asfalt, cesta, makadam; vsi ti poskusi, kako ostati, se prijeti, izogniti se potem, ki veliko obljubljajo, na koncu pa skoraj ničesar ne dajo. Ves ta trud, da bi v sebi ustavil prekleto kolo na modro-zeleni podlagi, ki melje usode s svojim nesmiselnim premagovanjem razdalj. Vse to izmikanje vnaprej določenemu propadu zaradi vloge večnega tujca in vsiljivca z eno samo razpoložljivo strategijo: ponižno vztrajati, trpeti, a ostati, na vsak način ostati, ker se mu bo morda sčasoma uspelo zliti z večino. In že je tu, na cesti, brez česarkoli trajnega, z izjemo dveh strahov: jeznih preganjalcev na eni in brezčutnih rejnikov na drugi strani ceste. Kolo z zastave se spet vrti, himno pa igra piskajoči zrak, ki prodira skozi razmajana vrata.
Begunci nimajo privilegija slovesov
Ob cesti je tekla žičnata ograja, na več mestih prebodena s tenkimi stebelci, kot bi se čeznjo stegovale roke taboriščnikov, pri čemer se je stresel, kot bi naletel na še eno protipehotno mino, vneseno v njegov genetski kod. Rastline, ki niso upoštevale jasno postavljene meje in so se prebile na drugo stran, so bile kaznovane z debelimi sloji prahu. Težak pokrov jih je za večno balzamiral sredi obupanega poskusa bega. V daljavi kot prikazni brez obrazov stojijo hiše brez oken. Izostri pogled, vendar mu hiše prehitro uidejo. Čeprav je očesni napor še povečal njegovo slabost, potrpežljivo počaka na naslednjo. Ugotovi, da so okna teh hiš prekrita s pribitimi deskami. Je prišel že tako daleč? Ob cesti se rumeno zablešči, privid, ki se mu je nekoč prikazal, a mu je dvom preprečil, da bi prešel v trajen spomin. Rumen madež, rumen kvadrat, plošča, črke, ja, Zagreb piše. Napis je prečrtan s črno črto. Nasvidenje. Goodbye. Auf Wiedersehen. Dikhamen.
Potem ko je šestnajst let hodil s sklonjeno glavo, govoril polglasno, pogledoval vstran in se odobravajoče topo nasmihal, je bilo zjutraj vse skupaj končano s kratkim pogledom čez rame ob vstopu na avtobus. Begunci nimajo privilegija dolgih slovesov. Do svojih preganjalcev prvič začuti kaj več kot ravnodušnost. Odrekli so mu čas za dolgo zlovešče posmehovanje med opazovanjem desetih avtobusov, ki so na plano bljuvali vse te ljudi s pokrpanimi plašči, ob katerih se pozibavajo plastične vrečke. Pod glazuro osvetljenih fasad in geometrijsko posajenega cvetja se je na tem kraju zrcalila duša mesta. Nevtralizirane razlike, marginalizirani prišleki, neobdelana surova masa, ki prihaja prehitro in nekontrolirano, ovira krvni obtok, grozi, da bo pljusnila s preobremenjenih stranskih cest in izoliranih mestnih predelov, se razlila po dobro ohranjeni vsebini mestnega jedra. Je Rom majcra, se je obrnil na sedežu, da bi se še udobneje pogreznil v to prijetno misel. Pa horda novih vsiljivcev. Tistih najhujših. Lastnih. Nekaj sto ljudi, in to samo v enem jutru, v obratno smer pa le on. V tej naravni izmenjavi genetskega materiala je mesto, ki ga pušča za seboj, vseeno potegnilo kratko.
Nič zlonamernega, nič načrtovanega
Milijonsko mesto je v jutranjih in popoldanskih gnečah neznanska množica sprepletenih teles. Njemu pa se ni uspelo izgubiti v tej množici. Nekaj je sprijazniti se z neuspehom, če si prizadevaš postati nekdo in nekaj, če hočeš izstopati. A kako se sprijazniti z neuspehom, če si prizadevaš postati nihče; navaden, neoseben, neviden? Mesto je krivo, kajpada, ko že ni več s čim drugim poplakniti grenkobe. Mesto, ki tako vztraja pri brisanju razlik, a v njem še nikoli ni srečal dveh podobnih, kaj šele enakih obrazov. A obtožba je jalova, še malo jeze mu ne uspe izvabiti iz sebe. Jeza terja preveč moči in volje. Navsezadnje gre za povsem fiziološko mehanično reakcijo organizma in njemu lastni imperativ ohranjanja notranjega ravnotežja. Preobilen priliv tujih teles, ki mu jih ne uspe prebaviti, obdelati, obvladati, zato si pomaga s stiskanjem črevesja, povečanim izločanjem kisline in presežkov. V tem ni ničesar osebnega. On je neprebavljen strdek, ostanek neželenega obroka. Čeprav je v tem mestu preživel šestnajst let, njegovi in njemu podobni pa celo trikrat toliko, organizem v krčevitem boju za obstanek izgubi občutek za podrobnosti. Tudi če teorija ne drži vode, je uporabna vsaj v posameznih primerih. Zdaj nima moči za jezo, miru, da bi zaspal na sedežu, pa tudi ne.
Vsak trenutek in v vsaki situaciji se je vedelo, kje mu je mesto. To so vedeli vsi okrog njega, on pa je to spoznal šele zdaj, ko je mesto zapustil. Plinarniško naselje. Trhle lesene barake, ki prepuščajo svetlobo, veter in vodo; pločevinaste konstrukcije, sestavljene brez reda in smisla; malo bolje sezidane pritlične hiše, nališpane z odpadnimi kosi; vse skupaj pa stisnjeno med tri gluhe hrbtne stene sosednjih delavskih obratov, stene brez oken, in za nameček še obdano s širokima prometnicama. Nič zlonamernega, nič načrtovanega, naravna ovira pač, kot reka, ki razmejuje državi. V tem kotlu nebogljenosti in ogorčenja, ob vonju vroče polente s sirom in poparjenega kruha so na vse strani letele kletvice in grožnje, donel je smeh, včasih pa je kdo nad koga klical še prekletstvo. Vse skoncentrirano na majhnem prostoru kot vražji poparjeni kruh, ki se je naslednji dan znašel na krožniku. Vedno živahno in toplo zaradi vseh tistih improviziranih dimnikov, pločevinastih cevi, ki del saj popeljejo v višino, drugi del pa se zaradi slabih stikov razlije po ravnih strehah. Preplet cevi, zapletenih zaradi pregosto postavljenih lesenih kolib, omogoča večni pretok nesreče, materializirane v redkih sajah. Nalagati na ogenj zaradi vlage, zaradi bosih nog, zaradi obleke, ki se kuha na vroči plošči, zaradi golazni, ki vdira skozi vse razpoke, kar naprej nalagati, tudi spomladi in poleti, kot da bi zaradi ene nepretočne cevi umrlo vse naselje.
Kos razmočene zemlje
V tistih dneh, ko je bil prisiljen spati v eni izmed takšnih bajt, ki se ji ni nikoli navadil reči čher, se mu je v sanje vselej zavrtal isti črv. Na tem kosu namočene zemlje, fekalij, ki se izlivajo iz nespretno skopanih greznic, iskrečih se namočenih neizoliranih kablov in blatnih stez skozi naselje, je imel občutek, kot da ga bo v eni takšnih noči navlažena zemlja preprosto pogoltnila. Takšne sanje so se po navadi končale na enega od dveh načinov. Ali je končal živ pokopan v tem blatu, z vsakim trzljajem še globlje potegnjen v vakuum nenasitne zemlje, ogorčene nad bedo, ki se plazi po njej. Ali pa se mu je nekako uspelo izvleči iz blata in se je opotekal skozi množico, ki se mu je z vidnim odporom umikala. Takrat je začel s sebe strgati blato, ga praskati dol z nohti, dokler ni z grozo ugotovil, da mu ni uspelo odstraniti niti enega sloja, da torej blato ni strjena snov na morchi, temveč kar morchi sama.
Medtem ko ga ponoči muči nespečnost, podnevi pa glavobol, ostali potiskajo svoje vozičke, ropotaje prenašajo posode z enega konca naselja na drugega, z žlicami rožljajo od vrat do vrat, po tleh vlečejo ogromne plastične vreče, prenapolnjene z embalažo, pritiskajo na pedale, ko se vračajo z nočne izmene v mestni snagi, in si pri tem požvižgavajo osladne melodije, lovijo za rokav in šeškajo po riti otročad, ki ne joče, se prepirajo z Bogom, ki ga ne znajo prav nagovoriti, saj so svojega del pripravili do tega, da se je sparil z Alahom, Jehovo ali komerkoli že pač … Vse je pospremljeno z njemu nerazumljivim sprijaznjenjem, ki izhaja iz sprave z življenjem. Sprave, v kateri ni nič svečanega in se je ne doseže hitro, nobenih močnih občutkov in velikih odločitev. Človek se preprosto z njim že zbudi in potem živi ne zavedajoč se vsajenega protitelesa, cepljen je proti potrebi po spremembah, po čem drugačnem in boljšem. Njemu se to nikdar ni primerilo. Na koncu pa je prav on obveljal za edinega poraženca, ki nikoli ne občuti miru ali zadovoljstva. Celo na tem malem kosu razmočene zemlje, ki so mu jo tako velikodušno rezervirali.
“…nis.”
Ker je zanj sprava ostala nedosegljiva veščina, je več let vadil. Z vzdihom, brez njega, tako, da je pogoltnil, zajecljal, nalašč priprl ustnice, izrekel pridušeno.
“…enis.”
Če bi od njega zahtevali, naj ponovi bengeko alav. Kar se je zgodilo redko. Včasih pa se vseeno je.
Dvozložna beseda, pri kateri je jasno izgovoril edino tisti drugi, nepomembni zlog. Prvi pa je tisti, ki šteje. Vse njegovo življenje se lomi na tem prvem neobstoječem glasu. Njegovo umanjkanje (Enis) ga nezmotljivo uvršča med pisane džamije, dimije, Ramazane. V kombinaciji s fiziognomijo pa ga postavlja še stopnico niže, v katero od mnogih plinarniških naselij po svetu. En sam dodan glas (Denis) bi ga osvobodil teh okovov in priključil večini. Skupini ljudi, ki se mu je zdela nedosegljiva zaradi ene same lastnosti, pa čeprav bi jih gotovo bilo moč najti še stotine. Ta lastnost pa je izhajala iz dejstva, da oni niso vedeli, kaj je ladjavo. Zaradi ladjavo se je tako izuril v požiranju prvega zloga (-nis), kar ga je zaščitilo tako pred obtožbami zaradi prisvajanja kot pred tistimi zaradi zavračanja. Kako?, se je včasih le zgodilo, da je moral ponoviti, in takrat je močneje naglasil, a spet pridušil začetek, Enis. Oprosti, nisem slišal! so bili včasih vztrajni sogovorniki in ga pripravili do tega, da je razkril odsotnost neobstoječega glasu, vendar je bilo v takšnih primerih upanje, da bi lahko prišlo do razumevanja ali zbliževanja, tako ali tako že izgubljeno. Alav, ki si ga ni izbral sam in ga drugi vpisujejo in dopisujejo, ki ga drugi povezujejo, spravljajo, zapirajo, definirajo, pa čeprav nima prav nobene zveze z njim. Ljudje požirajo besede, cele stavke, nikdar izgovorjene občutke, požrejo cel del življenja, ga zamolčijo … Njemu pa niso mogli oprostiti ene požrte črke.
Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve. Naslov izvirnika: Oblak boje kože. Prevedel: Urban Vovk. Cankarjeva založba, 2018. ISBN: 978-961-282-266-8, 421 strani, cena: 34,99€.