Saj ni res, pa je! Nekateri še niso prerasli Politikinega Zabavnika?!
Politikin Zabavnik, ki je začel konec januarja po tridesetih letih z velikim pompom ponovno izhajati v slovenščini, je za mnoge morda res predmet nostalgije. Je pa kljub temu dejstvo, da ta mešanica stripov in domnevno poučnega gradiva za otroke niti približno ne paše v današnje čase.
Politikin Zabavnik 2019 je anahronizem v vseh ozirih. Pa ne samo zato, ker je natisnjen na papirju. Ali zato, ker današnja medijska mladina ne zna več prevesti Ripleyjeve rubrike z uveljavljenim naslovom Saj ni res, pa je!. Za tiste, ki so od včeraj, je to po novem namreč Če verjamete ali ne! (srbski prevod Verovali ili ne!, ameriški izvirnik Believe it or not!).
No, to naivno založniško domislico generacije, rojene v 70. letih, je treba najprej postaviti v perspektivo.
Zlata sedemdeseta
Sedemdeseta so bili zlati časi stripa in tiska nasploh v Jugoslaviji. Še pred Zabavnikom v slovenščini je bil od leta 1970 velik hit fascinantno poučni in zabavni štirinajstdnevnik Vseved, ki sta ga izdajala Delo in Vjesnik. Še danes se spomnim prve številke z neandertalcem in Neilom Armstrongom na naslovnici in pozneje adaptacij velikih svetovnih romanov v stripu — od Don Kihota do Quo vadisa in Povesti o dveh mestih.
Politikin Zabavnik, revijo beograjskega časopisa Politika, z že takrat častitljivo, predvojno tradicijo, smo cicibani ali pionirčki vsaj občasno brali še v srbščini — seveda v latinici —, dokler ni leta 1973 začela izhajati tudi v slovenščini.
Nismo pa ga brali zelo dolgo, ker smo ga prerasli. Kmalu smo namreč začeli brati jugoslovansko verzijo Alana Forda (v hrvaškem prevodu od leta 1972), ki je postala večja, tudi komercialno večja uspešnica od italijanskega izvirnika Magnusa in Bunkerja.
In če smo že pri srbskem revialnem tisku, za malo večje fante je bil takrat že tudi Džuboks, verjetno najboljši rock magazin na tej strani železne zavese. Takrat je bilo res svašta na tržišču. Najbrž zato, ker tržnega gospodarstva v Jugoslaviji ni bilo.
Zabavnik je sredi 70. let izhajal v danes nepredstavljivih 350.000 izvodih. A treba je vedeti, da je tudi Politika sama tiste čase dosegala naklade okrog pol milijona in več izvodov!
Toda v 80. letih, ko so Zabavnik brali njegovi današnji fani, je naklada že padala. (To so do danes očitno že pozabili.) In mimogrede: ko je Delo leta 1989 nehalo izdajati podružnično verzijo, razlog ni bil bližajoči se razpad Jugoslavije. Razlog je bila nerentabilnost — pa čeprav je Zabavnik takrat izhajal v za današnje pojme še vedno zavidljivi nakladi 8.000 izvodov!
Retro
Relaunch slovenskega Zabavnika je v tem smislu podobno nostalgična bizarnost kot slovenska edicija Alana Forda, ki je začela izhajati šele dobrih dvajset let za legendarno in neponovljivo hrvaško — in seveda kmalu klavrno propadla.
Neslaven konec prerokujem tudi novemu staremu Zabavniku v slovenščini.
Kdo je tu sploh ciljna publika? Starši ali otroci? Ne predstavljam si, da bi nekdanji, zdaj odrasli bralci Zabavnika hodili vsak mesec v trafiko in za sicer pičel poltretji evro kupovali še vedno natisnjene stripe, ki so jih brali v mladosti, zabasane s poljudnimi, danes še bolj kot nekoč trivialnimi, psevdopoljudnoznanstvenimi informacijami za domnevno zadovoljevanje otroške radovednosti.
Generacija današnjih otrok se bo na Zabavnik gladko požvižgala. Vsaj uporabniško. Moja sinova sta ga kot štamparski kuriozum sicer prelistala in se ustavila šele na zadnji strani pri Garfieldu. Hogar Grozni, WTF? In še bolje, da nista brala vsega tega vmes, kar je napisano tako zanič, kot znajo samo v Odlazkovem imperiju tračev in trivialnosti, pa seveda pri dragih desničarjih.
Današnjo mladino fascinira, da si je nedavni koncert DJ Marshmelloja na Fortniteu ogledalo 60 milijonov ljudi — ne pa v domišljavi nakladi 20.000 izvodov natisnjene retro striparije in nepomembnosti, ki jih najdejo na YouTubu! Nostalgija je pač slaba poslovna in kulturna motivacija, otroci pa še slabši izgovor.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v februarski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.