Raziskave javnega mnenja so fake news
Na raziskave javnega mnenja ne dam nič. No, ne ravno nič, na vsak način pa ne veliko. Zanimajo me približno tako in toliko kot horoskop in trači ali nekoč Pavlihova pratika.
Moja skepsa do tako imenovanih političnih barometrov je sicer načelna in ni povezana z njihovo zanesljivostjo ali nezanesljivostjo, niti z dobro- ali zlonamernostjo — čeprav jim nič od tega ne škodi niti ne koristi.
Pred volitvami to šloganje še ima nek smisel, ker bi vsi radi uganili, kakšni bodo rezultati. Globoko med volitvami pa so ankete samo irelevantne in izmišljene novice o nečem, kar se v resnici ni in se še lep čas ne bo zgodilo in kar obstaja samo teoretično in hipotetično.
V tem smislu sta Janja Božič Marolt in Nikola Damjanić nadurednika strokovno in resničnostno legitimnega fake newsa. Ko se nam tisti pravi, realni agregat politike, ki se zares dogaja, zazdi že preneumen, nam vsak mesec postrežeta z anketo, ki transcendira politično realnost in same medije.
Spremljevalni cirkus
Raziskave javnega mnenja in ves ta spremljevalni cirkus, ki ga mediji okrog tega zganjajo, pa niso samo družbeno verificirana in zaželena oblika fake newsa, temveč tudi slepa pega cenenega političnega razvedrila državljanov, zamaskiranega s suspenzom velevažne ozaveščenosti in strahospoštljivega pričakovanja.
V čem je smisel teh anket? Čemú sproti, vmes, tako frekventno spremljati in meriti priljubljenost politikov, podporo vladi in hipotetične glasove strankam?
Ali nam naraščajoče in padajoče krivulje iz meseca v mesec dajejo vedeti, da smo na zadnjih volitvah ravnali prav, ko smo volili to in to stranko, ali da smo se zmotili? Ali nam morebitni indici, zakaj je politiku priljubljenost padla ali zrasla, pomagajo pri našem prihodnjem političnem vedênju? Ali nas ti namišljeni rezultati ujčkajo v prepričanju, da bi Slovenija lahko bila normalna, če bi ji to nedeljo vendarle še dali eno šanso?
Pa se ni in se ne bo
Rezultati anket so fake news, ker gre v bistvu za novice o tem, da je ta in ta raziskovalna pravna oseba po naročilu te in te medijske pravne osebe opravila anketo med izbranimi fizičnimi osebami v zvezi s tem, koga bi volili na volitvah naslednjo nedeljo. Na volitvah, ki jih seveda ne bo. Še več kot tri leta jih ne bo.
Kaj bolj perverznega si niso mogli izmisliti. Kakšen dolgčas, da so volitve samo vsaka štiri leta! Imejmo jih vendar vsak mesec! Pa čeprav fiktivne, hipotetične!
In s tem smo zadovoljni. Hvala bogu, da je napeto vsak mesec. Vsak mesec treniramo za volitve. Kakšnih 500 do 1000 vzorčnih državljanov se žrtvuje, da nam samim ni treba na volišče, potem pa se delamo vesele ali razočarane ali kratko-malo nejeverne nad tem, kar bi se lahko zgodilo ta teden pa se ni in se ne bo. Ali se zavedate, kako noro je to?
