Pogumna poteza, da Rugelj napiše roman. Play it again, Samo!
“Brezciljno tavanje osamljencev ni niti približno sovpadalo z njegovim življenjskim nazorom, sploh pa ne s tistim, kar si je želel za svojega otroka, svojega sina. Dinamično posneti film se mu je zdel preveč kaotičen in precej stran od tega, kar je sam imel za dober film — klasično posnet film s klasično godbo, kot sta bila Schindlerjev seznam ali Kaznilnica odrešitve.” — Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči
Rugljev roman je dober. Potegne. Dialogi so gosti. Realni. Filmski. O paru v zrelih letih. On tik pred upokojitvijo. Elektroinženir, ki je imel raje delo kot šefovanje. Ona je bila nekoč novinarka. Njuno življenje je v redu, finančnih težav nimata, lahko si privoščita več kot preživetje. Pripravljata se na življenje upokojencev. Imata seznam, kaj vse bosta lahko počela. Ni povsem jasno, ali je on tudi biološki oče njunega sina. S to dilemo se knjiga začne in včasih visi v zraku, a na koncu pravzaprav ni več pomembno.
Kaj se splača videti, prebrati
Knjiga je svojevrsten prerez filmov in knjig, ki se jih splača videti in prebrati. Vse napisano si živo predstavljam brez problema. V likih sem iskala in našla realne približke. Hkrati pa ima Rugelj distanco do sveta, ki ga je ustvaril. Roman pripoveduje o ljubezni, o tem ni dvoma. O odnosih. Kaj vse je dobro vedeti drug o drugem in česa ne. Tudi o knjigah. Projekt branja stotih romanov, želja glavnega junaka, je … — khm, dober izziv.
Naš junak je mož, oče, dedek. Prepričan je, da ni potrebe, da je kar naprej na razpolago. V tem se z ženo ne strinjata. Branja stotih romanov se na koncu loti. Naključno. Ampak vmes se zgodi tragedija.
Z junaki vred se soočamo z vsakdanjimi dogodki. Tudi z občutki — le da je Samo Rugelj tu minimalističen. Življenje gre naprej. In v tem je, če že hočete, eno od sporočil knjige. Glavno sporočilo pa je ljubezen. Ljubezen v vseh odtenkih. Velika zgodba skozi dnevno dogajanje.
Rugelj ne dela poglobljenih psiholoških profilov, analiz. Junaka in njune bližnje spremlja skozi dialoge in vsakdanje situacije, reminiscence v preteklost. Knjigo sem prebrala na mah, nisem je hotela odložiti. Vse sem hotela vedeti skoraj takoj.
Inženir, magister, doktor
Romana Resnica ima tvoje oči nisem brala kot še en slovenski roman več, ampak zaradi Sama Ruglja. Vseskozi je prisoten na sceni in v medijih kot kolumnist, založnik in knjižni urednik, avtor knjig o teku, knjig o knjigah, pisal in urejal je filmsko revijo, vedno ureja tudi revijo o knjigah, vmes se je kot poznavalec filma podal v kulturno-politično avanturo in bil v.d. Filmskega sklada.
Šele zdaj sem izvedela, da je inženir farmacije, magister ekonomije in doktor založništva. Pestro. Kar napiše, preberem na mah, včasih se strinjam, včasih pa ne. Toda to zdaj ni pomembno. Ni dvoma, da je produktiven. Zna pa tudi biti enfant terrible in se včasih prefrigano spogleduje s populizmom. Toda v glavnem piše o zadevah, na katere se spozna.
Okrog njegove knjige sem najprej hodila kot mačka okrog vrele kaše. Bila je na mizi, malo sem jo odprla in prelistala, pa spet odložila in jo samo gledala. Želela sem si, da bi bila dobra, da mi bo všeč. Malo sem se tudi bala, da mi ne bo. Imela sem kar nekaj pomislekov — ki več povejo o meni kot pa o Ruglju samem.
Zanimalo me je, kako napiše roman nekdo, ki mu je založniško-literarna scena jasna. Kako da ga to ne ovira? Ga ne preganja založnik v njem? Ga je oviralo, ko je pisal o teku? Ali ko piše kolumne? Ali razmišlja o svojih knjigah, ko piše o knjigah drugih? Bere kolumne drugih, preden napiše svojo?
Ni da ni
To se sprašujem, ker počnem samo del tega, kar vse dela Samo Rugelj, in ker ne tečem. Ne več. Nimam več kondicije in fokusa. Ko sem še tekla, se spomnim, da sem znala izključiti svet. Ampak pisati knjige o teku je eno, pisate romane pa nekaj drugega. Ali Rugelj piše tako kot teče? Da pozabi na vse? To ni samoumevno, se mi pa zdi pogumno.
Nekdo, ki ne ve veliko o založniškem poslu, bi lahko pomislil, da razmišljam o nepomembnih rečeh — češ, če zna človek pisati, lahko piše karkoli in o čemerkoli, ne samo literaturo, ampak lahko preklaplja med potopisi, romani in kolumnami. Ni da ni.
Hm, nisem prepričana. Nekdo je lahko super zanimiv novinar ali kolumnist, a to še ne pomeni, da je zmožen dolgometražnega, dokumentarnega ali literarnega pisanja. Ne, ni samoumevno. Drug fokus, druga struktura, drug tempo. Si predstavljam.
Ugibam tudi na podlagi realnih situacij. Dobrega novinarskega dela in slabo napisanih knjig. Obstajajo tudi izjeme. Kar nekaj jih je. Predvsem pa me vedno zanima, kako to delajo tisti, ki delajo vse: pišejo knjige, kolumne, urejujejo dela drugih, čez dan pa neko povsem drugo delo.
Kompliciram? Mogoče so samo praktični, zagotovo pa so zelo disciplinirani.
Zaradi vsega naštetega se mi je zdela Samova poteza, da napiše roman, pogumna. Glasovi, realni glasovi okrog mene, češ, naj že enkrat napišem knjigo, pa se mi zdaj zdijo še malo bolj strašljivi. Ampak strah je nekaj, kar je treba premagati … Play it again, Samo!
Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči. Roman. Spremna beseda: Andrej Blatnik. Založba Litera, Maribor 2018. ISBN: 978-961-7018-10-3, 220 strani, cena: 24,90€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.