Nobena država ni z Evrovizijo tako obremenjena kot Slovenija
“Vlačuga, ki jo plačuje [RTV], se je spozabila,” se je glasil anonimen komentar pod razvpitim posnetkom. (Potem sem ga zbrisal.) Lea Sirk, letošnja žirantka na Emi in lanska slovenska zastopnica na Evroviziji, za katero smo lani vsi stiskali pesti, v videu razlaga, da je zato rekla, da “faking ne more verjet” [da sta zmagala Zala Kralj in Gašper Šantl], ker je “faking tako mislila” in ker je pač bila “prepričana, da bo zmagala Raiven”. In doda: “Ko jih jebe …” — namreč vse tiste, ki so jo zaradi izjave napadli.
Jasno, to je bilo res brezglavo in neprimerno, ampak precej brezzobo v primerjavi s siceršnjim primitivnim diskurzom, ki v Sloveniji spremlja vse, kar je vsaj približno povezano z Evrovizijo.
Če želiš zares spoznati človeško naravo, vrzi med Slovence nekaj tako banalnega, kot je evrovizijski predizbor — pa bodo cefrali in vlekli na vse smeri. Ker lahko.
Zakaj bi nas pa sploh kdo maral?
Situacija je edinstvena. Vsako leto februarja do onemoglosti razpravljamo o oddaji, ki je baje ne gleda nihče. Nihče noče priznati, da ima do nečesa tako pogrošnega omembe vreden, celo resen odnos. Temu primerno se Emi tudi nihče ne postavi v bran.
Tako dobimo prireditev, že od samega začetka nabito z vso negativnostjo, ki jo nek narod premore, in masaker na spletnih družbenih omrežjih, kjer lahko kdorkoli kadarkoli reče karkoli. In potem še cinično pričakujemo, da se bo zgodil čudež. Ker pa čudeža ni, se na hitro in mevžasto potolažimo z jokavimi floskulami, da smo majhni in da nas nihče ne mara.
Človek bi se ob vsem tem vprašal, zakaj bi nas pa sploh kdo maral. Na tiste, ki so v resnici krivi, da so naša življenja zanič, se tako nikoli ne upamo spraviti. Varneje in brez posledic je kanalizirati frustracije drugam.
Se globoko opravičujemo
Kapo dol pred RTV Slovenija, da Emo — vedoč, da nič ne bo prav — sploh še organizira. In kakšen pogum mora imeti glasbenik, ki se prijavi na izbor (in vmes odšteje 10.000€, kolikor mimogrede nanese dodelan nastop), čeprav se zaveda, da ga bodo v naslednjih dneh popolni tujci žalili in v nič dajali vse, za kar se je trudil.
Brezveznik, ki v resničnem svetu nima povedati nič pametnega, bo na spletu najmočneje tolkel tam, kjer najbolj boli. Da nepremišljeno ali načrtno nekoliko nespretno Leo — sicer odlično glasbenico, garačico, ženo, mamo dveh otrok — nekdo, ki se ne upa niti podpisati, arzglasi za vlačugo, je samo kaplja v mlakužo na mračni strani Alp. Tu velja logika: naredila je nekaj, kar nam ni všeč, treba jo je ubiti ali vsaj zelo mučiti. Zdaj, ko je šibka. Javno. Da bomo vsi imeli kaj od tega. Vedno smo imeli radi dober šov. Zoprno, če se v svinjaku nič ne dogaja.
Ko lahko kdorkoli reče karkoli, ne da bi za to odgovarjal, neumnosti dežujejo. Nekdo piše, da bo Raiven na Emi vedno pogorela, dokler ji bo komade pisal Raay — čeprav on za Raiven ni še nikoli napisal skladbe. Drugi vpije, da bo vse skupaj zanič, dokler bo iz ozadja štrene mešala Miša Molk — ki z Emo že dolga leta nima nič. Celo na Večer tradicionalno prispe nekaj sporočil v tem smislud, kako a nas ni sram, kaj delamo z davkoplačevalskim denarjem, da izbiramo napačne predstavnike in da je Ema iz leta v leto slabša.
Se globoko opravičujemo.
Komentirati Emo in vmes malo nergati ni nič posebnega. Zdrav interes in dobronamerna kritičnost jo ohranjata živo. Izživljanje nad nastopajočimi in komentiranje njihove anatomije pa je nekaj drugega. Glede na vse, kaj bere o sebi, se je Lea Sirk pravzaprav čisto normalno odzvala. Zdaj, ko ni več nič vredno, kar je kdajkoli dosegla. Z državi popolnih, ustvarjenih po božji podobi, je težko biti nepopoln.
Navidezna enodimenzionalnost
In potem sta tukaj Zala Kralj in Gašper Šantl. Zmagovalca. Očitno imata nekaj, česar v njiju ne vidim. Oziroma nisem videl. Zmage na Emi jima ne bi pripisal niti v sanjh — pa saj si je najbrž ne bi niti sama. Skoraj povsem sem ju prezrl, potem pa sem že med Emo začel dobivati sporočila, da imajo ljudje ob njunem nastopu kurjo polt in solzne oči.
Država je seveda v trenutku razpadla. Enih se je dotaknila njuna preprostost, navidezna enodimenzionalnost, pristnost. Drugim se zdita medla in dolgočasna.
Verjamem, da bosta svojo držo znala v Tel Avivu dobro prodati. Potrebujeta pa še nekaj dodelave. Da bo njun milenijski individualizem na velikem odru res očiten in sporočilo jasno, je potrebno storiti še marsikaj.
Zdita se mi dobra stratega. Verjamem, da njuni tresoči dotiki rok, globoki pogledi in medijska zadržanost niso povsem naključni. Njuna preprostost je kompleksna. Hkrati pa sta strel v neznano. Zastavljajo se mi ista vprašanja kot takrat, ko smo poslali Quartissimo. Lahko sta zadnja ali pri vrhu.
Medtem v svinjaku glasno krulijo. Ni mi všeč, kako se vse skupaj sprevrača v prerekanje o tem, kdo je kmet, ki te umetnosti ne razume, in kdo nežna duša, naklonjena poduhovljeni, do vesolja odprti glasbi novega tisočletja.
Za Emo in Slovenijo na Evroviziji me sicer ni strah. Na vseh evrovizijskih potovanjih v vseh teh letih, odkar se ukvarjam s tem šovom, še nisem videl države, ki bi se z Evrovizijo bolj obremenjevala kot Slovenija.
Vem, misel vam ni všeč. Ampak tako je. Počasi bi se lahko naučili obnašati. In morda — vsaj enkrat v življenju — poskušali tudi sami narediti nekaj velikega. Če si upate.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v ponedeljek, 18. februarja 2019, in v tiskani izdaji v torek, 19. februarja 2019, pod naslovom Svinjak, imenovan Ema 2019: Leo Sirk splet raztrgal. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.
Nekdo piše, da bo Raiven na Emi vedno pogorela, dokler ji bo komade pisal Raay — čeprav on za Raiven ni še nikoli napisal skladbe. Drugi vpije, da bo vse skupaj zanič, dokler bo iz ozadja štrene mešala Miša Molk — ki z Emo že dolga leta nima nič. — [Fotografija: Robert Balen/Večer]