Branko Gradišnik: “Ni lepše rekreacije od nefilmskega seksa.”

17.2.2019 / 06:08 1 komentar
Danes smo manj zavrti, a zaradi TV še bolj zakompleksani. A za moškega ni hujšega, če je nezavrt in zakompleksan hkrati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pisatelj, kolumnist, humorist, prevajalec Branko Gradišnik (1951) se v Iskanju izgubljenega zdravja posveča boleznim in zdravju. Ves čas črpa iz dostopne literature in lastnih izkušenj, ki jih prevaja v zglede. Knjiga je virtuozen hibrid memoaristike in esejistike ter zdravstvenega kompendija in satire.

Gradišnik je okrog 30. leta opustil tobak in alkohol, pet let pozneje začel tekati, 1996 pretekel prvi maraton (1. Ljubljanski maraton, katerega soustanovitelj je). Še vedno teče in zlahka naredi 30 pravih sklec. Zakonsko srečo z ženo Bernardo uživa od leta 1993. Ima štiri otroke, štiri vnuke, štiri pse. Od leta 2007 pro bono svetuje ljudem v težavah, od 2014 se ogiba sladkorja.

“To knjigo sem [moral] napisati. Z leti […] sem se otresel […] večine bedarij, s katerimi nas mrcvari medicina, nam solijo z njimi pamet dietetične rubrike in jih v oglasih ponuja farmacevtika. Bilo bi […] neodgovorno, če bi […] zadržal sam zase.”

Iskanje izgubljenega zdravja je izšlo pri založbi UMco.

Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja

Kot telesna vadba je seks zelo priporočljiv, vendar skriva tudi temnejšo plat. Za to dejavnost je treba biti sproščen, kajti gre za področje, zelo zapacano s krivdnimi občutki. Takšna je pač naša judeokrščanska civilizacija. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, saj veste. In samega sebe menda ne boš spolno zlorabljal. Ker pa so nas kot otroke vzgajali, da je seks živalska nizkotnost, v odrasli dobi trpimo, ker skoraj ne moremo funkcionirati v razmerju do oseb, do katerih čutimo ljubezen, kajti k ljubezni sodi tudi spoštovanje. Treba je torej najti način, da v času paritve pozabimo na slednje.

Zato vse tiste spolne fantazije, ki se nam pritikujejo na tihem — to je tisti ščepec umazanije, ki usklajuje želje ida s predsodki superega.

V Freudovem času je bila reč smiselno urejena, saj je človek živel dvojno spolno življenje: sramežljivo varianto je hranil za zakonsko posteljo, razigral pa se je v javni hiši. Prostitutke so tako opravljale pomembno delo. In še danes je v nekaterih kulturah tako — recimo v zahodnjaški, pa v vzhodnjaški, enako pa tudi v južnjaški in severnjaški. Človek počne z žensko, ki jo ljubi, seks, kakršen je njej sprejemljiv, zraven pa sanjari, kaj vse še počneta. Potem gre k prostitutki in z njo počne vse tisto drugo, nedopustno, ob tem pa sanjari, da to počne z žensko, ki jo ljubi! Tu imate potem kapitalizem v najbolj čisti obliki: menjavo sanj za denar.

Spomnite se tudi filma Nuts z Barbaro Streisand, dekletom iz ugledne, premožne družbe, ki postane prostitutka. Njen očim zagovarja načelo, da si vsako delo zasluži nagrado: pomitje posode je tako 1 dolar, odlična ocena 10 dolarjev. Niti opazi ne, da hči kot prostitutka načelo uveljavlja v praksi.

Danes je virtualnost mejo med spodobnim in nespodobnim zabrisala, tako da smo v povprečju morda manj zavrti, a svoje je dodala televizija, tako da je naša zakompleksanost še večja. In najhujše je za moškega, če je nezavrt in zakompleksan hkrati. Zato se je moral Gauguin odseliti na Tahiti.

Nekoč sem prebral, da imajo na Trobriandskem otočju plemenski poglavarji še po 60. letu reden seks. Blagor jim!

Reč me je začela zanimati, pa sem stopil v knjižnico. In se poučil, da ima takle poglavar seks prav vsak večer, in sicer vsakokrat z drugo mladenko. To antropologi poudarjajo, kot da bi bilo ne vem kakšen podvig. A mislim, da bi se tudi evropski belci nad 60. letim enako izkazali, če bi nam vsak večer privedli v kočo novo mladenko. Seveda pa bi evropska okolica potem za nas uporabljala izraz “blodni starci” in bi nas celo prijavljala oblastem kot pedofile.

Prav bo, da priznam, da sem po 60. letu opazil v libidu plimovanje: kak teden me drži neizmeren cepetec, potem pa se sla za naslednji teden spet poleže. Še vedno pa imam seks v povprečju po petnajstkrat tedensko — oziroma bi ga imel, če bi mi žena dala. Žal v Evropi tudi ženina želja nekaj velja. In žena pravi, da jo tako popolnoma potešim, da lahko dam potem en teden mir.

Kaj če nisem popoln?

Vendar pa me grize dvom: kaj če nisem popoln? 

Paradoks je, da smo moški tako negotovi ravno glede tistega, kar je izključno moška odlika. Dvomimo o svoji možatosti, čeprav nam edinole v njej ženske še ne konkurirajo.

In vidite, te negotovosti je najbolj kriva televizija. Televizijski seks je tisto, kar moškega navdaja s strahom.

Sam mislim, da se v postelji kar dobro izkažem, če ne prej, pa med finišem, in navsezadnje o zmagi vedno odloča finiš. Tega ne zapisujem, da bi se hvalil, ampak da me ne bo preveč sram, ko vam bom zdajle priznal, da imam bolj počasen štart. Da se razumemo: ne govorim o predigri, kjer znam biti zvit kot presta. (Mentalno zvit.) Navsezadnje sem ustvarjalen človek. Kdor je kreativen za pisalnim strojem, bo tudi za šivalnim strojem, pa za kuhalnim strojem, in v spalnici tudi. Ne, govorim o preprostem aktu penetracije, pri katerem zaostajam daleč za TV junaki.

Zdaj z ženo gledava ameriško serijo The Affair (na TVS Prevara), ki je v prvih epizodah prikazala, kako poteka to med ameriškim 45-letnim pisateljskim debitantom in 33-letno kelnarco. Poročena sta — ne sicer med sabo. Kajti poročenost ne med sabo je televiziji všeč, ker nekako poživlja seks.

Danes sem njune sekvence štopal. Predigra s slačenjem traja v povprečju 13 sekund (res je poletje in ima junakinja na sebi samo kak negližejček, junaku pa se tako múdi, da ga izvleče kar skozi šlic), do penetracije pride med 14. in 17. sekundo, najpozneje 10 sekund zatem pa ženska zacvili in zafrfota z vekami — po mnenju ameriških TV ustvarjalcev sta to zanesljiva znaka ženskega orgazma. (Moški nerazločno zakrulijo, kot se prascem šovinističnim tudi edino spodobi.)

Kako bridko neadekvaten sem v tem pogledu jaz! Predvsem se mi že desetletja ne posreči, da bi se izmojstril v tistem trebušnem sunku, ki omogoči takojšnjo penetracijo. Če kdaj takole sunem, me žena brž opomni, da silim na kako povsem neprimerno mesto. Pa celo če po kakem čudežu zadenem v črno, se tu pravo delo šele začne. Pri penetraciji moram uporabiti že malone zobarsko tehniko, ki je ne bi opisoval (nepatentirana intelektualna lastnina), temelji pa na znanstvenem dejstvu, da je prodornost svedra odvisna od hitrosti vrtljajev. Pa še potem imam občutek, da se mi je bolj posrečilo, kot pa da bi mi res uspelo. In gotovo porabim že za samo ta uvod več časa kot g. Noah Solloway, junak Prevare, za kompletno storitev! Jasno, on si lahko privošči skakanje čez plot, ko takole virtuozno šviga pod kiklo, da mu ne more nihče priti na sled. Vsaj do pete epizode mu še ni.

In v redkih prizorih seksa v kultni (in dostojevskijevsko sijajni) seriji Kriva pota (Breaking Bad) je glavni junak uporabljal enako tehniko, čeprav je imel terminalnega raka in je prejemal hudo kemoterapijo! Kako je mogoče, da meni ne gre, kar takile TV junaki počnejo igraje?

Kar se fiziološke koristi od nehollywoodskega seksa tiče, mislim, da je večja. Že za predigro moški porabi nekaj kalorij, medtem ko v filmih predigro opravljajo ženske. Penetracija spet terja svoje. In potem je treba žensko pripeljati nekajkrat do zvezd, kar po neameriških uzancah tudi ne gre kar na počez. Če bi bil seks glasba, bi se filmski začenjal s finalom, medtem ko se nefilmski začenja z uverturo in nadaljuje z več stavki.

Včasih je bila med mularijo priljubljena fora, da so te vprašali, kaj se ti zdi, da odloča pri ženskem orgazmu, velikost ali tehnika. Če si rekel, da tehnika, so pokomentirali z: “Še eden z majčkenim,” če pa si spadal med izjeme in se odločil za velikost, so te zabili z: “No, še en brezveznik.” A če odloča kaj, potem odloča, kot pravi Eric Berne, bikovska samopozaba, s katero moški naskoči žensko. In sumim — dokazov nimam — da se v tistem trebušnem sunku izkazuje prav ta samopozaba.

Pri nas kavkazijcih je v igri resda še četrti dejavnik. Evolucijska igra je poskrbela za izbor dodatnega perja, s katerim očarujemo ženske. V ta namen imamo že tisoče let denar, ki ga na Trobriandskem otočju ni. Vsaj ne v obliki, v kateri ga poznamo mi — kot kovino, papir, plastiko, bitcoin. Njihov denar so hišice kavrijev. Kavriji so polži (Cypraea moneta) v južnem morju, sorodniki naših tigrovk. Takšne hišice pri nas nabirajo otroci, a na Trobriandskem otočju in še kje v Polineziji so glavno menjalno sredstvo. Ki pa težko tekmuje z evropejskim denarjem. Za en sam evro jih potrebujete na tisoče, nanizane na niti.

Vse kaže, da so v Evropi velikost, tehnika in samopozaba vse manj pomembne. Od ženitnih ponudb, ki jih prejemam po internetu v odziv na svoje antropološke raziskave paritvenih običajev, ni nobene, ki bi me spraševala po tem, pač pa jih zanima moja zaposlitev in premoženjski status. In mislim, da tisti bivši predsednik ali kaj je že bil Mednarodnega denarnega sklada, Strauss-Kahn, še vedno prejema vsakodnevne ženitne ponudbe in povpraševanja.

Tako bo, mislim, vse dokler evrijev ne zamenjamo s kavriji po menjavi ena proti ena. V svoji antropološki zvedavosti že nekaj časa razmišljam, da bi izvedel manjšo anketo med ženstvom. Druge ženske bi ja vedele, ali prihaja do podobnih zatikanj tudi pri njih. A žena mi pravi, da bi vprašanje najbrž jemale preveč osebno. Morda bi si ga katera razlagala celo kot obliko dvorjenja. Moških pa spet ne morem spraševati, ker se bojim, da bi vprašanje razumeli kot obliko dvorjenja.


Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja. Za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli. Založba UMco, 2018, zbirka Preobrazba. ISBN: 978-961-6954-97-6, 481 strani, cena: 24,90€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE