Sendvič s posebno moralo in političnim čistunstvom
Človek v življenju greši — in poslanec LMŠ dr. Darij Krajčič, dolgoletni direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je med odmorom v Državnem zboru iz trgovine brez plačila odnesel sendvič in potem to ponosno, zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu.
Kot je sam rekel, razglasil je samoprijavo — in to s precej ohlapno poanto: varnostni sistemi v trgovini morda ne delujejo, zato je izpeljal “družbeni eksperiment” in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval in prevzel politično odgovornost in odstopil. Ali bolje rečeno: to so od njega zahtevali.
V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, iz koristoljubja, običajno skriva oz. taji, kar je storil, in ne poravna računa. Tako 1. alineja 211. člena Kazenskega zakonika krajo oz. “tatvino” tudi opredeljuje: “kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti”.
Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel zato, ker bi se želel okoristiti. Povedal je tudi, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je hotel plačati.
Druga priložnost: enkrat ja, drugič ne
V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa pred kamero še naprej izzival, da pričakuje varnostnika iz trgovine in da bo dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontanim namenom.
Zato se lahko legitimno vprašamo, kako hud je v resnici njegov približno 2€ težki greh? Kako kvalificirati njegovo dejanje? Je res kradel? Ga javnost sme obsojati kot tatu? Ne vodi tako ostro sankcioniranje na tej ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi nespametnih dejanj odpoklica bi parlament lahko bil že brez poslancev. In če bo nekdo konsekventen, tudi kmalu bo.
Prav je, da poslanci za svoje početje odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba. Takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar je ta primer res drugačen.
Predsednik vlade je v strahu pred padcem ratingov in pred evropskimi volitvami naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu dr. Damirja Črnčeca, mu je po vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izjavah dal še eno priložnost. Dal mu jo je tudi poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal v članku Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno. Šarec se je požvižgal na javne proteste in peticije.
Pod pezo medijskega linča
No, tokrat so se v stranki odločili, da si Krajčič druge priložnosti ne zasluži. Pa ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti. Gre za to, da je Šarec zamudil priložnost, da bi svojo zavezanost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava.
Toda zgodilo se je drugače. Zaradi pritiska nekaj imperialnih strankarskih medijev je klonil — kar je zanje najbrž veličastno zmagoslavje.
Vprašajmo se, kam to pelje. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno in usodno — še zdaleč ne samo za kakšnega poslanca.
Gre za triumf psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskega napihovanja. V to situacijo smo se spravili sami. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipni privoščljivosti enih, recimo Janševih, in navidezne moralnosti drugih, Šarčevih.
Ob tem se ne moremo slepiti, da postajamo bolj etični. Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da smo pod njegovim vodenjem vlade preganjali kurje tatove, pardon: tatove sendvičev. Nevarna igra! Ker če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko hitro ostane brez poslancev.
Šarec se tudi moti, če misli, da po Krajčičevem odstopu v Janševih medijih ne bo več veljal za predsednika “stranke kradljivcev”.
Strašen delikt — kako pa naprej?
Da je Krajčič kradel, lahko rečemo samo v primeru, če njegovo dejanje oklestimo vseh možnih kontekstov. Mediji pa so že v naslovih popolnoma neproblematizirano poročali samo o “kraji”.
Ob odsotnosti novinarskega nerazmišljanja nam bo ostalo samo še nabijanje, ki ruši dvome. Le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v pravem pomenu besede in da je šlo za samoprijavo z neposrečeno pedagoško poanto? Saj bo vendar razglašen za sostorilca in za nekoga, ki zanika moralno ravnanje!
Domnevam, da ti očitki čakajo tudi pisca teh vrstic. V javnosti pa bodo tako ali tako zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot — na katere novokomponirana medijska morala tudi stavi.
V stranki LMŠ so ob Krajčičevem odstopu dejali, da je storil “nedopustno dejanje” in da “če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost”.
Skratka, njihov poslanec je storil strašen delikt — in zdaj lahko res samo čakamo, kako daleč bodo šli pri tem v prihodnje. Na vsak način pa je to verjetno najdražji sendvič, ki ga Krajčič je ali še bo kupil in plačal v življenju. Račun za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo pa še ni izstavljen.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 14. februarja 2019, pod naslovom Sendvič morala in politično čistunstvo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.