Kastriran politik na kleptomanskem pohodu
Nadrealisti so že vedeli. Slika Renéja Magritta z naslovom Varljivost podob iz leta 1929 je znamenita, ker se napis pod naslikano pipo glasi: “To ni pipa.” Kar je seveda res. Ker res ni pipa. Gre za sliko pipe, ne za pipo samo. Gre za likovno, dvodimenzionalno reprezentacijo pipe, ki je ne moremo niti nabasati s tobakom niti pokaditi.
Z dolžnim spoštovanjem do zgodovine umetnosti bi lahko rekli isto za sendvič, ki ga je ukradel — in upam, da tudi pojedel — poslanec LMŠ in v nadaljevanju odstopil.
Ne, ni bilo tako. Sploh ne gre za to. Poslanec ni ukradel sendviča, niti ga ni pojedel. To sploh ni bil sendvič. Niti s šunko in sirom niti s tuninim namazom. Niti bog ne daj veganski ali iz pirine moke in s čija semeni. Niti ga ni ukradel ali kaj šele plačal (niti naknadno) dotični poslanec sam. Še več! Poslanec sploh ni bil poslanec. Vse skupaj je bila samo moralna reprezentacija našega odnosa do politike. In obratno: politična reprezentacija našega odnosa do morale.
O čem govori afera sendvič
Šalo na stran? Ne, ker se niti malo ne hecam. Afera sendvič namreč govori o povsem drugih in drugačnih stvareh kot pa o tem, da je poslanec — za katerega, prav nič presenetljivo, doslej nismo še nikoli slišali in najbrž tudi ne bi, če se ne bi to zgodilo — naredil domnevni moralni prekršek.
Afera sendvič ne govori o tem, da je desničarski medij senzacionalistično pograbil to trivialno, prvotno šaljivo zgodbo in jo tendenciozno napihnil — ker pač komaj čaka in pri tem ne izbira sredstev, da glavni vladni stranki obesi karkoli, kar bi jo še dodatno očrnilo.
Afera sendvič ne govori o tem, da je poslanec po njihovi zaslugi stisnil rep med noge in se odločil za odstop, še preden je to kdo kdo od njega sploh zares zahteval. Afera sendvič ne govori o tem, da je poslanec enkrat za spremembo brez odlašanja in ugovarjanja sprevidel, da je naredil napako, in zanjo prevzel odgovornost in odstopil.
Afera sendvič niti ne govori o tem, da drugi mediji sploh niso imeli časa, da si opomorejo od presenečenja in razmislijo, zakaj poslanec sploh odstopa, razmislijo o implikacijah in konotacijah besed kot “kraja”, ”krasti”, “kradel”. Ne! Začeli so brez razmišljanja — tako kot nesrečni, nepremišljeni poslanec sam — odobravajoče prikimavati njegovemu edino možnemu moralnemu ravnanju.
There’s no such thing as a free sandwich
Poslanec, ki poskuša biti v službi duhovit s pripovedovanjem anekdote, kako se je odpravil v trgovino po sendvič ter čakal in čakal in čakal v vrsti pred blagajno, kjer pa se zanj nihče ni zmenil, dokler ni demonstrativno šel ven, ne da bi plačal, se mi v resnici ne zdi duhovit. Ne razumem njegove poante. Vsaj ne na seji odbora za kmetijsko politiko.
Niti ne razumem njegovega ravnanja samega. Tudi meni se kdaj mudi ali pa sem nestrpen ali siten, če moram po (po mojem) nepotrebnem čakati — pa zato še ne grem demonstrativno ven, ne da bi plačal.
In če je poslanec iz nekega razloga to že storil, bi pa po službi šel nazaj v tisto trgovino, se opravičil prodajalki in plačal prekleti sendvič. No, kar je — kot smo izvedeli naknadno — baje tudi storil.
Toda kljub temu sem prepričan, da mu zaradi tega ne bi bilo treba odstopiti.
Spoštovani politiki in dragi rojaki, ali se vam je totalno zmešalo? Odkod vam ideja, da mora poslanec odstopiti samo zato, ker se mu ni dalo stati v vrsti in je šel, ne da bi plačal?! Ali mar mislite, da je prav, da je odstopil, samo zato, ker njegovega ravnanja ne razumete? Ali zato, ker se mu duhovičenje po vrnitvi s kleptomanskega pohoda ni posrečilo?
Resno! Kaj je z vami narobe, da ploskate njegovemu odstopu? Opišite mi prosim državljansko zadoščenje, ki ga ob tem čutite — ker jaz sam ob tem ostajam hladnokrven. Zgrožen sem kvečjemu nad vašim moraliziranjem, ne pa nad ravnanjem lačnega in ful drugačnega poslanca.
In kaj je narobe še posebej z vami, člani poslanskega kluba LMŠ, da nakladate, da vam je zaradi tega “nedopustnega dejanja […] hudo” in da bi bil odstop “edina možna odločitev vsakega izmed nas, [če] bi se znašli v enaki situaciji”?
Afera sendvič je v resnici zgodba o politični kastraciji politikov ter moralni ošabnosti javnosti in medijev. Politični razred je kastriran — in kastrirali smo ga mi sami. Mediji in javnost. In tako kot so politiki ob tem prestrašeni, smo mi sami na to ponosni. Zadovoljni, da živimo v državi, v kateri si politiki ne smejo česarkoli privoščiti. Niti zastonj sendviča.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Večera v četrtek, 14. februarja 2019, in bo objavljenja tudi v tiskani izdaji Večera v nedeljo, 17. februarja 2019, pod naslovom Afera sendvič ali poslanec na kleptomanskem pohodu. Verzija na Fokuspokusu je editirana in dopolnjena.
René Magritte: La Trahison des images, 1929 (olje na platnu, 60,33 × 81,12 cm).