69. Berlinale: “Če ne boš priden, te bo odpeljal Fritz Honka!”

14.2.2019 / 06:08 Komentiraj
Fatih Akin se vrača z grozljivko po resnični zgodbi serijskega morilca, a zaradi brutalnosti najbrž ne bo dobil medveda.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nemški režiser Fatih Akin se je po 15 letih vrnil v tekmovalni program Berlinala s kontroverznim filmom Zlata rokavica (Der goldene Handschuh). Nazadnje je bil v konkurenci s filmom Z glavo skozi zid (Gegen die Wand) leta 2004, ko je dobil zlatega medveda, pa še nemško filmsko nagrado in nagrado za najboljši evropski film.

Sobotna festivalska premiera filma, posnetega po resnični zgodbi razvpitega nemškega serijskega morilca v 70. letih, je z neprizanesljivo brutalnimi prizori razburila tako kritike kot občinstvo in odprla vprašanje, ali je res treba snemati takšne filme.

Odkod Akinu ideja, da posname tako nasilno zgodbo? Na tiskovni konferenci je takole razlagal o ideji za film:

Kdo je bil Fritz Honka

“Veliko ljudi ne ve, da sem postal režiser prav zaradi grozljivk. V Nemčiji je z žanri bolj težko. Posebej z grozljivkami. Popolnoma drugače je pri Američanih. Ampak kako uporabiti in izpeljati ta žanr, ne da bi jih kopirali, posneti grozljivo zgodbo na svoj način? Mene samega mora takšna zgodba najprej prestrašiti, moram jo nekako podoživeti. Tega morda ne bi smel reči naglas, ker si želim, da bi ljudje šli v kino gledat moj film, ampak ta film ni za vsakogar. In to je tudi okej. Če bi razmišljal, na kateri gumb moram pri občinstvu pritisniti, da bi bil film vsem všeč, ne bi prav nič spravil skupaj, presneto!”

Fritz Honka, rojen leta 1935 v Leipzigu, je med letoma 1970 in 1975 v svojem stanovanju v Hamburgu umoril (zadavil) štiri prostitutke, njihova trupla pa razžagal na kose in (zadnje tri žrtve) skril kar v stanovanju. Žrtev niso pogrešali, zato jih policija ni iskala, nihče tudi ni resno jemal pritožb sosedov zaradi smradu v hiši, ki ga morilec ni mogel prikriti niti z dišečimi smrečicami. Posmrtne ostanke žrtev so odkrili slučajno, ko je poleti 1975 v hiši izbruhnil požar in so pozneje na pogorišču odkrili dele teles.

Fritz Honka je bil leta 1976 na medijsko odmevnem procesu obsojen na petnajst let zapora za en umor in tri uboje v stanju zmanjšane prištevnosti ter na obvezno psihiatrično zdravljenje. Iz umobolnice so ga odpustili šele leta 1993. Na prostosti so mu dovolili, da si je spremenil ime. V domu za ostarele, kjer je živel, ni nihče poznal njegove prave identitete. Umrl je leta 1998.

Do neprepozavnosti zamaskirani igralec Jonas Dassler kot serijski morilec Fritz Honka v Filmu Zlata rokavica Fatiha Akina. Pri zlati rokavici se je imenovala beznica v hamburški četrti St. Pauli, kjer je Honka iskal žrtve. — [Fotografija: Gordon Timpen/2018 bombero int./Warner Bros. Ent.]

Psihopat in prostitutke za otroke

Primer je po razkritju zločinov in sojenju po vsej Nemčiji in še posebej v Hamburgu ponarodel do te mere, da so starši strašili poredne otroke, da bo po njih prišel Honka, če ne bodo pridni.

Ustrahovanje otrok z zgodbo o psihopatu in prostitutkah iz beznice Zum goldenen Handschuh (Pri zlati rokavici), ki so končale razkosane v morilčevi vzidani omari, pa je tudi režiserjeva osebna izkušnja. Fatih Akin se je namreč rodil (turškim staršem) v Hamburgu leta 1973. 

Začel se je spraševati, ali je dorasel temu žanru in kako bi posnel grozljivko z določeno mero nasilja, ne da bi preveč dramatiziral. Producentka Nurhan Sekerci Porst je na tiskovni konferenci dejala, da moramo o filmu razmišljati širše. Ne gre samo za serijskega morilca, pomembna je tudi zgodba o posiljevanju ter seksualnem nasilju nad ženskami, kar se še vedno dogaja.

Levo: nemški filmski režiser Fatih Akin, rojen turškim staršem v Hamburgu leta 1973. — [Fotografija: Markus Jans]. Desno: resnični Fritz Honka. — [Fotografija: Wikipedia]

Najprej knjiga, nato film

Prav tako v Hamburgu rojeni pisatelj, glasbenik in igralec Heinz Strunk (1962) je roman Der goldene Handschuh napisal leta 2016. V njem podrobno opisuje zgodbo serijskega morilca Honke in nas vodi v njegov temačni svet. Knjiga je bila nekaj mesecev med najbolj branimi, zanjo pa je avtor dobil tudi nagrado Wilhelm-Raabe-Literaturpreis, ki jo podeljujejo v Braunschweigu.

Roman sem kupila po ogledu filma in ga prebrala na dušek. Moram povedati, da je Fatih Akim odlično in zelo natančno prestavil tekst na platno. Režiser sam govori o knjižni predlogi takole:

“Občudujem Strunkovo knjigo. Ko je knjiga izšla, sem jo takoj kupil. Že na polovici sem vedel, da moram odkupiti pravice za film. Takoj sem poklical Rowohlt Verlag, naj jo tako rekoč vzamejo s trga. S Strunkom sem se dobil v gostilni Der goldene Handschuh, ki je še vedno legendarna. Vedno bolj mi je bilo jasno, da hočem posneti ta film. Kljub temu pa sem se spraševal, ali mi bo uspelo, da tej pošasti in norcu dam v filmu dostojanstvo, kot je to uspelo Strunku v romanu. Kajti vsak človek ga ima, tako žrtve kot morilec. Sem kot režiser temu dorasel? Lahko to s filmskim orodjem »prenesem« na platno tako, kot je to avtorju v literarnem smislu?” je med drugim Akim govoril o svojih razmišljanjih ter dvomih pred snemanjem.

Strunk pa pravi:

“Ko sem slišal, da bo Fatihu uspelo, da posname film po moji knjigi, sem bil vesel, saj je bil kot Hamburžan, ki pozna mesto in ljudi, moj idealni kandidat. Če bo komu uspelo, bo z njegovo znano preciznostjo njemu, sem si rekel. Na scenarij nisem imel pripomb. Nekajkrat sem bil tudi na snemanju, a se nisem vmešaval v režijo.“

Glavna vloga in maska, film najbrž ne

Za zastrašujoč učinek filma je zelo zaslužen izvrstni igralec Jonas Dassler v vlogi serijskega morilca, seveda pa tudi maska, kostumografija in scenografija.

Komaj 23-letni Dassler, od leta 2017 redni član berlinskega Maxim-Gorki-Theatra — prav v petek je bila premiera Kafkovega Poročila akademiji v režiji hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, v katerem Dassler igra glavno vlogo pavijana po imenu Rdeči Peter —, se je v Akimovem filmu odlično vživel v vlogo serijskega morilca. Da je res bil videti deset let starejši, z zlomljenim nosom in razbitimi zobmi, z nečisto in načeto kožo, škilast, grbast, razcapan, je poskrbela cela ekipa oblikovalcev maske. 

Dassler si je moral sam razložiti karakter glavnega lika, ki ni bil samo pošast, temveč tudi človek, ki je v življenju iskal “normalnost”, se soočal s preteklostjo in uničeno biografijo, iskal ljubezen, ki je ni nikoli doživel — to je bilo treba na filmu nekako pokazati. To mu je uspelo s pomočjo spretnih sodelavcev, ki so Dasslerja spremenile v pošast že na pogled.

Mladi igralec ima po mojem dobre možnosti, da dobi srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo na 69. Berlinalu in da ga čaka še veliko odlično odigranih vlog tako v gledališču kot na filmu. Čeprav je film odlično posnet in je verjetno med Akimovimi najboljšimi, pa zaradi brutalne vsebine gotovo ne bo dobil nagrade za režijo. Glavni igralec in oblikovanje maske sta temu še najbližje. Kakorkoli, to bo jasno v soboto, 16. februarja, ko bo žirija z Juliette Binoche razglasila nagrade 69. Berlinala — verjetno pa ne Zlati rokavici.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v sredo, 13. februarja 2019, na avtoričinem blogu pod naslovom 69. Berlinale in Fatih Akin: Brutalna zgodba filma Zlata rokavica obglavila zlatega medveda?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE