Jaz bom pisala, kar bo men pasalo
Kadarkol napišem kej o otrocih, se mora najdet en inteligentnež s pripombo: “Kaj bo ta pametovala, sej jih itak nima.” Po tej logiki lahk pišemo sam tist, kar res poznamo. Pol bi mogla jaz sam o alkotu pa ganji pisat. Pa o pizdarijah.
Se spomnim začetkov, kako so me eni prepričevali,da se moja prva knjiga bere sam zato, ker je taka tematika. Da če ne bi bla, me ne bi noben bral. Sej vem, da se morjo z nečim tolažit, če si niso tvoje baže talent.
Ampak sem dokazala, da lahk pišem tud o športu, pa me bojo brali. Kako pa je zdej s tem? A o fuzbalu pa lahk pišem, čeprov nisem niti enga gola dala v življenju? Kako sem si sploh drznila pisat glasbene reportaže, če pa nisem glasbenik?
In kako kurac majo eni jajca pisat o politiki, če pa niso politiki? Kako si en suh predstavlja, da bo pisal o debelosti, če pa celulita še od daleč ni videl? Pa takoj ukinit psihiatre, ker ne žrejo istih tablet k ti in se jim ne sanja, kaj je depresija.
Pod nujno enga ubit
Al pa šef zapora, ki tud mora pod nujno enga ubit, da se bo lahk poistovetil z zaporniki. In kako si zamišljajo, da lahko pišejo o ganji, če je nikoli niso probali? Kaj majo župniki za pametovat, če nimajo svojih familij? Kdo lahk piše o vesolju, če pa tam še ni bil? And so on and so on. Same gluposti.
Če nimaš svojih otrok, ne pomeni, da jih nimaš bližini in da o njih nimaš pojma. Še manj pomeni, da ne znaš opazovati in da nimaš feelinga za ljudi, torej tud otroke. Pa pizda, sej sem bla tud sama otrok enkrat, ne?
Sploh pa z distance vidiš več stvari, ker zame niso vsi otroci geniji in sončki. Za njihove starše pa seveda so.
Pol sem se spomnila, da sem bla leta nazaj babysitter v Italiji. Tam sem hodila v šolo in čist slučajno so eni rabli za dva mulca zvečer enga, da jih pazi, ker so meli restavracijo in so delali zvečer. Fantek star ene tri leta, pa punčka ene pet. Vsak večer sem se borila, kdaj bosta šla spat. Ker niti ne veš, če jih lahk napizdiš, ker ipak niso tvoji. In kaj, če se polomi dol po štengah, bom jaz mami razlagala, da je na urgenci?
Sploh ni lahka pazit tuje otroke. Sem ju najdla en dan na FB. Me prov zanima, če se me še spomnita, sam zdej sta to že dva ornk velka.
Kasnej sem še eno tamalo dveletno pazila dvema odvetnikoma, k sta bla budista al neki. Doma so meli prov oltar in vsako jutro, ko sem uletela, sta neki jamrala tam pa zvonila. Teve je bil striktno prepovedan, tko da sem mogla cel dan farbat pobarvanke in zabavat gospodično.
In kako sem si drznila pazit tuje otroke,če pa svojih nimam? Eni majo res logiko v pizdi.
Nisem vodja rehaba
Jaz bom pisala, kar bo men pasalo. In če bo treba kdaj skurcat genije in sončke, jih tud bom. Če bo treba njihove starše, jih bom pa še prej. In če jih bo za pohvalit, jih bom glih tko.
Men je v bistvu čist vseen, kaj pišem. Iz piksne pira sem sposobna zgodbo narest. Pizda, pa sej sem tud že horoskope pisala. Ko so me parkrat povabili v Outsider pa rekli, da je tema “reke” ali “mostovi”, mislite, da sem jim rekla: “Ej folk, še enga mosta nisem zgradila, pa nikol bla s kajakom na reki.”? Valda da ne. Okej, bomo pa še eno o mostovih napisali.
Tko da vsajat se, da nimajo kej pisat o otrocih, če jih nimajo, je čisti fail. Sej vam ne razlagam, kako jih vzgajajte. Čeprov tud kdaj komu pamet talam. Glih zato, ker iz sebe nekoč gledam. En znanec se je preselil v center in ma najstniško hči. Mal ga je skrbelo, da je ipak tam zraven Metelkova. Jaz sem mu lepo rekla: “Če bo mela treninge tko kot zdej, ne cajta za neumnosti, in če se ji boste posvečali, ne bo nikamor zabluzila.” Mislim, da nisem nč falila, pa tud on se ni nč bunil.
In a veste kok ljudi — staršev, k me ne poznajo — mi piše, če cvikajo, da so otroc zabluzili? En fotr je tamaumu pofotkal sumljive stvari, poslal men, in spraševal, kok daleč so, da kej nej nardijo.
In kaj nej mu rečem? Da nisem niti psihiater, niti vodja rehaba? Nimam izobrazbe, nimam otrok. Vam povem, da je ta fotr bolj zaupal mojmu nasvetu, kokr bi vsem unim študiranim modelom. In ni lahko poslušat sesutega starša, za kerga niti ne veš, kdo je, še manj bi se pa take debate pogovarjal.
Od nobenga več otrok
Tko da to, kdo lahko komu pametuje in o čem, je zelo relativno. Resda me mame ne bojo spraševale, kere plenice bojo manj zjebale otroku rit in ker voziček je trenutno v modi, me pa vprašajo kej druzga.
Itak smo vsi otroci, dokler mamo še starše. Kolkrat men mati reče: “Joj, ti moj otrok.” — jaz pa že skor v menopavzi. In moja nona ne bo nikol prebolela, da je preživela svojega otroka, pa ne igra nobene vloge, kok je bil star. Kar je itak najbolj fucked up, da preživiš svojega otroka. Da umre pred tabo.
Ampak kaj bom pametovala, itak jih nimam. Nisem sposobna ne čutit ne dojemat, očitno.
Sem pa dojela zanč žalost enga znanca mojih let. Čez noč mu je umrl fotr, mama že davno, bil je ves skrušen in mi je rekel: “A veš, jaz zdej nisem več od nobenga otrok.”
Fuck, na to pa nisem nikol pomislila. Da kr naenkrat nisi več od nobenga otrok. Nočem niti vedet. Jaz vem sam eno stvar. Da dokler ne pišem o politiki, vse štima.