Za desničarje je (bilo) vse samo propaganda. Tudi Sreča na vrvici.

V medijih lahko dandanes preberemo marsikatero in marsikakšno neumnost, toda nad nekaterimi smo vedno znova in še prav posebej presenečeni. Tako je recimo Nova24TV.si objavila trditev, da je Sreča na vrvici “propagandni” film.

Kako naj to razumemo? Za koga ali kaj naj bi ta film delal reklamo oz. navijal? Ali propaganda ne pomeni več to kot doslej? Mogoče res. Saj tudi polemika ni več to, kar je bila.

Kontekst je seveda ideološki. Desničarski medij je ta idiotizem namreč objavil in ostal živ v prezirljivem in žaljivem članku o Matjažu Grudnu, danes direktorju direktorata za demokratično participacijo Sveta Evrope in kolegu kolumnistu pri Večeru, pred dobrimi štiridesetimi leti pa glavnem igralcu v priljubljenem mladinskem filmu.

Postranska škoda

Sreča na vrvici je samo postranska škoda, ki jo je Nova24TV pač morala odplakniti kot ničvreden film zato, ker je po Pahorjevem decembrskem posvetu hotela denuncirati Grudna kot “enega izmed otrok privilegiranih ‘komunističnih staršev’, ki v imenu evropske institucije prodaja skrajno levičarske ideje”. Tako kot je postranska škoda tudi njegov pokojni oče, novinar Igor Gruden, “znanec zadnjega šefa partije Milana Kučana”. 

Tako oče kot film sta v bistvu samo argument in ilustracija, odkod Grudnu to zlohotno nagnjenje in privilegij, da govoriči o sovražnem govoru in o svobodi govora na račun desničarjev in populistov, ki da bi jih rad utišal.

Matjaž je s svojo zadnjo kolumno prejšnji teden v Večeru (in na Fokuspokusu) dokazal, da se zna braniti sam — in to veliko bolje, kot bi ga lahko branil jaz sam. To v bistvu pišem samo zato, da bi opozoril še na neke druge aspekte desničarskega pljuvanja, ki jih je on sam v svoji občudovanja vredni vljudnosti in potrpežljivosti blagohotno zanemaril.

Kaj v nič devajo desničarji

Takole je napisal Matjaž Gruden:

“Medijski linč, ki ga zganjajo Nova24TV in njej podobni, ima svoj namen in cilj. Tisti, ki zagovarjajo človekove pravice, so danes denuncirani kot udbovska deca. Kritiki sovražnega govora so izdajalci svobode in domovine. Humanizem in solidarnost do soljudi sta označena za ekstremno levičarstvo. Papež Frančišek ogroža krščanstvo. George Soros je postal Jud, ki ga lahko sovražiš naglas.”

“V novoreku populistične Slovenije so civilizacijske vrednote povojne demokratične Evrope ožigosane kot zarota levičarskega totalitarizma. Na terenu, ki smo si ga v obrambi pred avtoritarnim nacionalizmom in v imenu človekovih pravic in političnih svoboščin izborili ob osamosvojitvi, nam nekdo pred našimi očmi premika stative in spreminja pravila igre. Postopoma, a vse hitreje spodkopavajo civilizacijske temelje slovenske države, ki smo jih pred dobrega četrt stoletja zapisali v ustavo.”

Vse to je seveda prekleto res. Ampak kot dokazuje primer Gruden, desničarji spodkopavajo še nekaj drugega. Spodkopavajo tudi tisto, kar sicer ni tako pomembno in usodno kot civilizacijski temelji države in tisto, ker je zapisano v ustavo, a nam je kljub temu drago in blizu.

Desničarji v nič devajo tudi stvari, ki so del našega kolektivnega spomina, del naše kulture, tudi pop kulture, našega (nekdanjega) načina življenja.

Spodkopavanje kulturnih temeljev

Že mogoče, da je nek cepec z Nove24TV deklariral Srečo na vrvici kot propagandni film samo zato, ker je hotel še podkrepiti pamflet proti Matjažu Grudnu, češ, že pri dvanajstih letih je kolaboriral s totalitarnim režimom, privilegiranec, kot da so glavne vloge v filmih dobivali samo otroci partijcev.

Toda s tem je povedal še veliko več: da je zaničevanja vredno vse, kar je bilo v tedanji, jugoslovanski, komunistični Sloveniji narejenega in ustvarjenega. Tudi tisto, kar z enopartijskim sistemom, kaj šele s komunizmom samim ni imelo prav nobene zveze. Celo posrečeni mladinski filmi kot Sreča na vrvici.

Desničarji v imenu namišljene pravičnosti in moralnega, moralističnega očiščevanja preteklosti sesuvajo vse. Vse je bila propaganda. Posneti mladinski film? Ah, ne boste nas preslepili, to je bila samo namerna promocija socialistične bede, prikazane v zaslepljujoče prijazni luči in namenjene indoktrinaciji otrok. Bralna značka? Dajte, no, bralna kultura je samo socialistična izmišljija, s katero avtorji vlečejo davkoplačevalski denar. Tako kot kultura nasploh samo ustvarja kasto privilegiranih. Prvorazrednih, kot bi rekel njihov šef.

Civilizacijskih temeljev države ni lahko spodkopati. Za to rabiš nove zakone in suspendirane stare, celo anarhijo, pa stranke, medije, fanatike, nenazadnje tudi vojsko — predvsem pa rabiš čas. Demontaža države in družbenih vrednot je naporna in zahtevna zadeva. Zato pri tem zelo pomaga, če spodkopavaš kulturne temelje. Prej te pripelje do cilja. In tega so se lotili slovenski desničarji.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 3. februarja 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.