Lassie Kobal se vrača iz depresije. Bolj nesramen kot kdajkoli.
He’s back. Boris Kobal si je v velikem stilu opomogel od “depresije” ob razkritju plagiata — ali od “depresije”, zaradi katere je plagiat zagrešil in the first place — in se zdaj vrača bolj nesramen, kot je kadarkoli bil.
Tako se je po pomenljivem, skoraj dvotedenskem molku v četrtek končno javil javnosti z intervjujem za Planetovo oddajo Argument. To neverjetno PR pirueto je izvêdel z značilno spokorniško domišljavostjo, kot se zasačenemu grešniku, ki je obenem tudi sam svoj spovednik, spodobi.
Kobal je z duhovitostjo, ki jo premore — in premore je veliko, zna pa jo tudi primerno dozirati in niansirati —, priznal svoje napake. Njegov skrušeno pretenciozni nastop je bil briljanten. Osuplemu, nedoraslemu voditelju je oddajo vzel iz rok in iz intervjuja naredil samokritično stand-up komedijo, nabito s samoironijo in črnim humorjem. Kobal je samega sebe zavrtel na žaru, kakršnega si ne bi znal izmisliti niti Lado Bizovičar!
Kako si upa?!
Vse skupaj se naenkrat zdi tako prekleto logično. Kako smo sploh utegnili pomisliti, da razkritje plagiata in posledični moralni untergang Borisa Kobala pomenita žalostni konec njegove komedijantske in komediografske kariere?
Kobal je na Planetu skratka skesano napovedal, da se vrača na odrske deske — in to na velika, dvojna vrata.
Za začetek: pravi, da se je z dediči avtorskih pravic plagiranega avtorja (konkretno z njegovim sinom) dogovoril, pravi, da sme SLG Celje ponarejeno komedijo Profesionalci espe kljub prvotni prepovedi po razkritju plagiata igrati še naprej — seveda zdaj kot Kobalov prevod.
Poglejte si no tega prefriganca! Prevaranemu gledališču si drzne ponuditi, da “části” — pazite, “části”: to je citat! — deset ponovitev plagiatorske komedije, zdaj prekvalificirane v prevod. Honorar, ki ga je pobasal za izvirno delo, je po lastnih izjavah sicer vrnil, toda vseeno! Kako si upa?! Kobal ponuja SLG Celje deset brezplačnih ponovitev?! Halo?! Kako brezplačnih? Da teatru ne bo treba plačati honorarja prevajalcu? Namreč njemu? Ker mu je nerodno, da jih je nategnil s plagiatom? To je pa res višek! No, dno.
A je ta človek tako zagledan vase in v svojo moralno podobo? Ali pa je samo tako naiven? Ali nesramen?
Pravi hit!
Znanec iz gledaliških krogov, ki je inkriminirano “Kobalovo” predstavo v Celju videl, mi kot kredibilen poznavalec in strokovnjak zagotavlja, da so Profesionalci precej zanič. Da je predstava že sama po sebi uprizoritvena bizarnost skoraj takega kalibra kot sama Kobalova ideja, da jo gre podtaknit kot lastno delo.
To pa seveda ne pomeni, da Profesionalci ne morejo postati uspešnica. Ravno nasprotno! Še posebej v prevodu Borisa Kobala. To bi znal biti pravi hit!
Kobal je mojster marketinga. Če se je zmagoslavno vrnil na televizijo in tam uprizoril vrhunski roast na svoj račun, potem ne bi bilo čudno, če bi vso to godljo izkoristil za promocijo svoje sprva avtorske, ponarejene, potem pa prevedene predstave.
To bi se seveda lahko zgodilo samo pod pogojem, če bi se SLG Celje z nadaljnim uprizarjanjem strinjalo. Upam pa seveda, da se ne bo. Zavrnitev Kobalove nespodobne ponudbe bi bila edina normalna, moralna gesta upravnice in umetniške direktorice Tine Kosi.
Nekoč soliter, danes komedija
Vsi pa očitno niso takih misli in zasluženo nesrečnemu Kobalu ne zamerijo njegove transgresije. Kot avtor in nastopajoči se namreč vrača tudi v Špas Teater s komadom Pismo rosno — če prav razumem, z monokomedijo o poštarju —, ki ga je napisal skupaj z Markom Pokornom in je bil premierno uprizorjen lani spomladi.
Koledar ponovitev kaže, da se obeta prava mala Kobalova turneja po kulturnih domovih po slovenskem podeželju: sinoči je nastopil v Mengšu, v petek bo v Škofji Loki, v soboto v Cerknici, nakar do konca tega meseca in marca še v Velenju, Tolminu, Logatcu, Slovenski Bistrici, Kočevju, Semiču in Idriji.
Stavim, da Kobalovo plagiatorstvo ne bo odvračalo ruralnih ljubiteljev domačega odrskega humorja od ogleda njegove predstave.
Stavim, da bodo brez pomislekov drli gledat dramskega ponarejevalca, češ, tega našega zabavljaškega falota, ki je za njihove pojme pač malo bolj kulturniška in updatana verzija simpatičnega zlikovca Martina Krpana. Nekoč švercanje, danes ponarejanje. Whatever. Rojstvo fake komedije iz žaklja angleške soli.
Berufsverbot
Bo Kobala doletela zaslužena kazen? No, neka kazen pač, zaradi mene lahko tudi premila? Je bilo dovolj, da je dva tedna trpel osramočen in osamljen?
Ne vem. Jaz nisem strog človek in ne nagibam h kaznovalnosti, niti nisem psiholog in penolog, pa vendar …
Verjamem, da je Kobala škandal izučil in da ne bo več s svojim imenom podpisoval avtorskih del drugih.
Toda po drugi strani se mi le zdi preneumno, da se nekaznovano šeta po Sloveniji in nastopa brez posledic in pokore — in celo direktoruje populističnemu teatru, če smo že pri tem —, kot da se ni nič zgodilo.
Da bi ga zaradi tega vtaknili v arest, bi bilo preveč žalostno in pretirano. A nek nenapisan, neformalen berufsverbot v obliki ignorance in bojkota Borisa Kobala s strani gledališke srenje bo tukaj nujen. Nekako je treba onemogočiti njegovo prepotentnost. V nasprotnem primeru se bo to čudaško ljudsko dopuščanje in odpuščanje grehov iz gole ignorance in brezbrižnosti preveč razpaslo in bog ne daj sprevrglo v moralni razkroj.
