Umor ali usmiljenje: Emocionalno ali ekonomsko o evtanaziji?
Čeprav evtanazijo načeloma podpiram, pa vendarle z obžalovanjem in začudenjem opažam, da je navidez dobronamerna debata na to temo precej nenavadna. Kampanjska, provokatorska, moralistična ali vsaj emocionalna.
Po mojem iz tega ne bo nič, ker bo sveta aliansa omejenih in oportunističnih politikov, zlohotnih zdravnikov, senzacionalističnih medijev in multipraktičnih mnenjskih voditeljev na družbenih omrežjih debato zapacala do te mere, da bomo idejo poslali v krematorij.
Te dni je namreč na lepem, a po zaslugi več medijev prišlo v javnost — khm, če prav razumem, po zaslugi neke poslanke SMC — ganljivo pričevanje neozdravljivo bolne ženske, ki se nekega dne, ko bo bolezen toliko napredovala, namerava evtanazirati v Švici.
Zadevo so pograbili intrigantni, a ne najbolj inteligentni mediji, ki se najraje preživljajo s sočutjem na račun človekove nesreče. In tako je v duhu praznega pluralizma medijev nazadnje vse skupaj izpadlo kot PR za evtanazijo — kar pa stvari sami seveda ne koristi.
Pre-emptive strike
Ta PR za evtanazijo — če je to to — pa je sprovociral precej kontroverzno izjavo zdravnikov. Konkretno Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije. Glasi se pa takole:
“Stališče obeh zdravniških organizacij [SZD, ZZS] je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru.”
Izjavo so očitno formulirali tisti, ki nočejo, da jih kot zdravnike kdorkoli “sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru”.
Ta izjava je že sama po sebi čudna. Le zakaj in kako — namreč, s kakšnimi mehanizmi prisile — bi zdravnike, ki tega ne bi hoteli, lahko kdo silil v izvajanje evtanazije?
Če bo evtanazija v Sloveniji kdaj legalizirana, bo v zakonu o njenem izvajanju zagotovo tudi zdravnikova pravica do ugovora vesti. Zakaj oporečniki tako hitijo? Problem, na katerega lahko naletijo, je realen — vendar pa je časovno drugotnega pomena. Aktualen bi postal šele v procesu legalizacije evtanazije.
In zakaj Društvo in Zbornica govorita samo v imenu oporečnikov, ne pa tudi v imenu konsenzualcev? Menda zdravniki ja ne mislijo, da med njimi ni kolegov, ki do izvajanja evtanazije nimajo nobenih pomislekov?
Ali pa je izjavo SZD in ZZS treba razumeti kot sporočilo, da zdravniki ne bodo nikoli dovolili evtanazije oz. legalizacije evtanazije, ker je v nasprotju z osnovnimi postulati njihovega poklica?
Cerkveni levičar
Za dobro vago pa so kje drugje kot v Svetu na Kanalu A objavili tudi izjavo p. Tadeja Strehovca, tajnika Slovenske škofovske konference. Po uvodu, v katerem nas je voditeljica uvidevno spomnila, da “krščanska cerkev ostro nasprotuje tudi splavu”, je Strehovec med drugim presenetljivo postregel z izjavo, ki bi jo pričakovali od kakšnega zelo ortodoksnega levičarja. Takole je rekel:
“Prav tako pa je evtanazija način, kako lahko država oziroma zavarovalnice privarčujejo sredstva, ki bi sicer bila namenjena za te hudo bolne ljudi.”
Hmm, to najbrž ni bilo tako mišljeno, toda patrova izjava odpira zanimive dileme.
Ne bi rad bil zoprn, ampak konstruktivne debate o evtanaziji — če bo — ne bo brez ocene njenih ekonomskih učinkov. Koliko recimo stane dan, mesec, leto, desetletje zdravstvene oskrbe neozdravljivo bolnega ali poškodovanega človeka, ki ga ohranjajo pri življenju na aparatih? Koliko je takšnih pacientov?
Ali gre za omembe vredne vsote, ki bi zdravstvenemu sistemu prav prišle v manj brezupnih medicinskih primerih? Če ja, ali ne bi bila evtanazija nekaj podobnega kot (posmrtno) doniranje organov? Umrl bom, da bo preživel nekdo drug? Ali nekaj takega?
Ostajam skeptičen
Pred tremi leti, ko se je začelo sojenje slovenskemu Kevorkianu Radanu — zaradi kaznivega dejanja “ubijanja iz morilske sle”, kot je tožilstvo stilno mojstrsko zapisalo v obtožnici —, sem bil do eventualne debate o evtanaziji skeptičen. Takole sem napisal:
“Prvič, zdravstvo je v finančnem in organizacijskem razsulu, mnogi pa bi radi videli tudi strokovnega. To zadnje po mojem ni res, vsaj ne v tem smislu, da bi smeli upravičeno posploševati. Dohtarji so masovna žrtev populizma.”
“Drugič, družbena klima v Sloveniji — duh časa, če hočete — ni naklonjena zapletenim, občutljivim debatam. Še več! Trdim celo, da jih intelektualno nismo zmožni. Bojim se, da bi javno mnenje ob vsakem poskusu razmišljanja o evtanaziji neproduktivno podivjalo in zašlo v demagogijo. Takšni smo pač do zdravnikov. To je tak love/hate relationship.”
“In tretjič, postavite ljudem naslednji, obenem najpreprostejši in najzahtevnejši vprašanji: ali obstaja nekaj takega, čemur lahko rečemo svetost življenja? In če ja, ali ima ta svetost svoje meje? Kakšne odgovore pričakujete?”
Ostajam skeptičen. Dogaja se to, kar sem napovedal. Žal. Me pa zato ne čudi, da gre debata v takšno smer.
