Tri fusnote k Prešičkovem odhodu
Dejan Prašiček je odšel. Šele v nedeljo se je odločil ponuditi odstop, manj kot en dan pred napovedano tiskovno konferenco premiera Šarca. Ta je njegov odstop sprejel. Toda minister je pred tem ves teden ob pomoči stranke vztrajal na položaju.
Od afere Prešiček si bom zapomnil naslednje:
Prvič, politična kultura je na psu. O tragični smrti na ministrstvu in odzivu ministra sem pisal v člankih Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih? in Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti.
Najbrž se v Sloveniji še ni zgodilo, da bi smrt zaposlenega posredno bremenila nekega ministra, ki pa ne bi bil zmožen niti minimalnega pietetnega koraka, s čimer bi lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin. In to v situaciji, ko primer že preiskuje policija.
Čisto možno bi bilo, da je Prešiček žrtev krivičnih obtožb. Toda dajmo že enkrat razumeti uzance politične kulture: odstopiš, podpreš vse vrste preiskav — in če se izkaže, da si nedolžen, se vrneš kot dvojni zmagovalec.
Radikalizacija onstran kontekstov
Da se je temu izognil ravno minister za kulturo, samo še poslabšuje vtis. Tega ne more popraviti niti zapoznel ponujeni odstop. To bi lahko popravil samo z odstopom.
Druga stvar, ki si jo bom zapomnil, je to, da se je odziv na dogajanje radikalno polariziral — in to onstran ideoloških ali političnih kontekstov.
Pred tem dogodkom si nihče ni znal predstavljati, da bi ne samo Socialni demokrati, temveč še zlasti kulturniška srenja — vsaj njen del — lahko intenzivno stopili v bran ministru s tako trhlim argumentom: da ga je treba obraniti pred medijskim linčem zato, ker dela dobro in namerava prevetriti zatohlo ministrstvo, kjer so se proti njemu zarotili leni in nesposobni birokrati okrog njega.
Ko se na obtožbe o šikaniranju ljudje odzovejo z množično podporo, ko namesto nekrologa pišejo javna pisma in peticije, bi nas moralo zaskrbeti tudi širše.
Poskušam si predstavljati, koliko izvajalcev mobinga po državi je zdaj opogumljenih, da se odslej lahko nadejajo več razumevanja in podpore svojih bližnjih, kadar bodo “včasih povzdignili glas” — ker mobingirajo seveda ne.
Pozor! Ta efekt bo dosežen tudi v primeru, če so obtožbe na račun Prešička res samo orkestrirana teorija zarote in manipulacija domnevno zbirokratiziranih uradniških lenob na ministrstvu.
Izbrani komentator
Kot tretjo stvar pa si bom zapomnil to, da je zadnje dni afere kot izbrani komentator na televizijah in drugod nastopal Matjaž Han. Naštel sem vsaj tri njegove nastope. Njegovo gostovanje se mi zdi huronsko slaba šala. Tudi v včerajšnjih Odmevih pri Rosviti Pesek, ko je poslanec SD hitel braniti svojega sorodnika.
To je ta neverjetni cinizem povabil. Mediji nam ob Prešičkovem imenovanju za ministra za kulturo niso privoščili podatka — čeprav so to vedeli —, da sta s Hanom družinsko povezana in da se je ta “strinjal” s takšno kadrovsko potezo.
Zdaj pa nam je sramežljivo zaupal, da se je znašel v pričakovani funkciji njegovega advokata. Po izbiri urednikov, novinarjev in voditeljev. Vse v stilu: če sem ga zlobiral, ekspresno včlanil v stranko in naredil za ministra, potem se spodobi, da ga branim tudi zdaj, ko se je znašel v kaši.
No, Han v moji poanti ni nič kriv. On samo izkorišča priložnosti, ki se mu ponujajo. Je pa zato dvojna doza cinizma v ravnanju novinarjev: nepotizma najprej niso niti omenjali, zdaj pa sme Han ekskluzivno pleniti medijski prostor, da bi nepotizem obranil.
Po mojih napovedih je premier Šarec včeraj skoraj genialno, z moralično dvignjenim prstom odigral svojo vlogo razsodnika. Nastopil je kot deus ex machina, sprejel ministrov odstop in poskrbel za novo katarzo na zatohli, pokvarjenosti in nemorale navajeni strankarski sceni. Učna lekcija tega, kako si hkrati avtoritativno pokoriti javnost in koalicijske člane.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 29. januarja 2019, pod naslovom Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.