Ivo Svetina: V imenu matere [odlomek iz drame]

Drama V imenu matere pesnika Iva Svetine prikazuje stoletno sago povezanih usod njegovih prednikov, zaznamovanih s samomori, od konca 19. stoletja, mimo 1. svetovne vojne in političnih vrenj, da ne omenjam NOB in revolucije, pa do povojne modernizacije in na koncu do osamosvojitve. Pred nami so individualne zgodbe, pa vendar tudi narodova zgodovina in njegove travme.

Na Fokuspokusu objavljamo odlomek, v katerem avtor sam kot eden od likov drami govori o samomoru Svita Brejca (1967), sina Jožeta Javorška, in o razburjenju, ki ga je sam povzročil s provokativno pesnitvijo Slovenska apokalipsa, ki so jo kulturni konservativci obsodili v znamenitem pamfletu Demokracija da, razkroj ne!.

V imenu matere uprizarjajo v Drami SNG Ljubljana. Premiera je bila 8.12.2018.

Ivo Svetina: V imenu matere. — 14. prizor

Ivo, Vlasta, pozneje Nasta.

Vlasta: A si že spet pil?

Ivo: Ne … Ja … Vsi smo ga … Svit se je obesil …

Vlasta: Svit? Kaj pa mu je bilo?

Ivo: Nič … Saj prav to je … Nič, in zdaj je nič!

Vlasta: Ubogi revež …

Ivo: Zdaj ni več, ni ga več … Bili smo pri Mraku, popili nekaj superc …

Vlasta: Kako se je pa obnašal?

Ivo: A misliš, če je že imel vrv okrog vratu?

Vlasta : Ne zajebavaj se …

Ivo: Bilo je še zgodaj, tam okoli pol petih, niti mrak še ni bil … no, mrak z neba, ne iz gostilne … ko je Svit nenadoma vstal in rekel: Grem domov … se vidimo … Nikdar nismo nikogar silili, da ostane z nami, če je hotel …

Vlasta: In je kar šel domov …

Ivo: Ja, in mi smo se pogovarjali naprej …

Vlasta: In s pitjem …

Ivo: Ja, a nismo dolgo ostali tam … Zdelo se nam je, da je vse še pred nami, in smo se počasi pobrali vsak na svojo stran … Morda smo šli prej še malo v Šumija …

Vlasta: In kdaj ste izvedeli, da je Svit …

Ivo: Še isti večer, bila je že tema in v Drami so igrali Orestejo, je prišla novica … Ne vem, kdo je bil sel, nekdo je planil v Šumija …

Vstopi Nasta.

Nasta: Kaj pa je z vama? Zgledata, kot da je kdo umrl …

Vlasta: Saj je …

Ivo: Svit …

Nasta: Kako pa …?

Ivo: Bili smo skupaj, potem pa je kar nenadoma odšel domov …

Vlasta: In kako ste izvedeli?

Ivo: Nekdo je … nekdo je planil v Šumija in kriknil: Svit se je obesil … Ne vem, kaj se je tedaj zgodilo … so ugasnile luči v bifeju, smo spili, kar smo imeli pred seboj, smo šli ven, smo jokali, kričali, smo utonili v molk … Spomnim se nekaj deklet, ki so začele neustavljivo jokati … Monika, Barbara, Nataša, Katja, Mika, Maja … vse naše lepotice, ki so bile naše sestre in tolažnice … Bili smo še otroci, ki se bahajo z možatostjo … Svita ni bilo več … nikdar več ga ne bo …

Nasta: Kaj je z vami?

Ivo: Kaj? Kaj naj bi bilo?

Nasta: Govorijo, da obstaja klub samomorilcev …

Ivo: Kakšen klub! Bedarija! Svita je zajebal njegov stari. Ta pizda … ko je imel Svit težave, ga je vtaknil na Studenec … da je zakril vso zadevo …

Vlasta: Kaj je že bilo?

Ivo: Punca ga je pustila, on pa je malo ponorel in začel razbijati avtomobile pred Kinom Vič.

Nasta: In stari ga je poslal v Polje?

Ivo: Da ga ne bi lastni sin osramotil …

Vlasta: A ni bil nekaj dni celo pri nas …

Ivo: Ja, ko so ga po treh mescih spustili ven, ni imel kam iti. Naša dva pa sta bila ravno v Splitu pri Olafu in Danici …

Nasta: Ivo, obljubi mi, nekaj mi obljubi …

Ivo: A da se ne bom obesil?

Nasta: Govorim ti kot starejša sestra, resno ti govorim in te prosim samo to, da ti nikdar in nikoli ne pride na misel, da bi storil kaj takšnega! Ni je na svetu stvari, ki bi bila vrednejša od življenja. Meni lahko verjameš … Ni bilo vedno lepo, precej sem trpela, četudi sem bila še otrok … in tega nisem nikdar pokazala … Obljubi mi, obljubi mi, Ivo!

Vlasta: Pazi se, če boš še ti kaj takega poskušal, te bom pošteno premlatila …

Ivo (sam): Morda pa je to le rešitev? Vsega se rešiš … Nikdar več nisi pijan, nikdar več zaljubljen … vseh trapastih ambicij si odrešen … še poezije, četudi je v njej nekaj, kar je bolj vabljivo kot življenje sámo … Klinc pa Camus! Je res to filozofsko vprašanje? Ah, kaj ima filozofija s tem! Si upaš ali si ne? In kaj s tem dokažeš? Komu? Tisti, ki te je zapustila in je zdaj s tvojim najboljšim prijateljem? Saj nisi več trapast mulc, ki si predstavlja, kako bi vsi na tvojem pogrebu jokali … Ne vem, Svit moj, morda smo vsi mi rabili tvojo smrt, da smo se … vsaj začasno … streznili? Si se moral žrtvovati, da bomo končno odrasli?

15. prizor — Ljubljana, oktober 1968

Nasta in Vlasta, pozneje Ivo.

Nasta: Misliš, da ga bodo zaprli?

Vlasta: Ah, daj no!

Nasta: Saj si prebrala izjavo v Delu?

Vlasta: Sem. Pa mislim, da ne bo nič hudega. Eni starčki nekaj ropotajo.

Nasta: Nič hudega? So zapisali, da je tako napisal kot Goebbels.

Vlasta: Saj take pesmi pišejo tudi Šalamun, pa Gajšek, pa Brvar … a so koga zaprli? Sicer pa, če bi ga, bi pač nadaljeval družinsko tradicijo: ded je bil zaprt, oče je bil zaprt, zdaj pa še sin! A ni to okej?

Nasta: Ne bodi trapasta. Veš, da to niso tako enostavne stvari.

Vlasta: Malo jih tudi lahko faše. Saj je vedel, da bo to izzvalo reakcijo.

Nasta: Potem bodo pa vsi govorili, da sta za to kriva mami in oče, ki sta nas pitala s partizanskimi zgodbami. In da smo namesto maše vsako nedeljo poslušali Še pomnite, tovariši!

Vlasta: Saj smo res, no, radio je bil prižgan in zlasti oče je poslušal. Ker je samo čakal, da bodo povedali kaj takega, kar ni bilo res. Po njegovem.

Nasta: Še dobro, da mu prijatelji stojijo ob strani.

Vlasta: Oni tako ali tako vedno stojijo skupaj ob šanku …

Vstopi Ivo.

Ivo: Misliš …

Vlasta: Si ti kaj mislil?

Ivo: Sem, četudi zdaj niti ne vem več … kaj.

Nasta: Napisal si, to je dejstvo. Upam, da ti je žal. Našima tega ne bi smel storiti.

Ivo: Žal … ne vem, saj veš, ko pišeš, ustvarjaš iz viharja, to je rekel že Župančič.

Vlasta: In kakšen vihar te je napadel, ko si pisal?

Premor.

Vlasta: Ne veš, ker ni bilo nikakršnega viharja! Le tvoja prepotentnost! Zajebavat se iz vsega in z vsem! Zdaj pa si ves posran. Prav ti je!

Ivo: Nisem posran … nisem, ampak kdo je pa lahko vedel, da se bodo ti Staroslovenci, ti varuhi svetlih tradicij, spravili nadme … Bom napisal pojasnilo …

Nasta: Nič več ne piši, počakaj, da se bodo stvari pomirile same od sebe.

Ivo: Pa se bodo? Sam zase. Upam, da se bodo … A same od sebe?

16. prizor — Ljubljana, istega dne

Vladimir/Ivo in Mira/Vlasta.

Vladimir/Ivo: Sem govoril s Štefanom. Ocenjuje, da je vsa zadeva predimenzionirana. Da je urednik Drago Seliger naredil napako, ko je izjavo objavil v Delu, ki ima naklado več kot 140.000. Pesem pa je izšla v Tribuni s komaj 15.000 naklade.

Mira/Vlasta: Mi je telefonirala Lidija in me spraševala, kako sva mogla kaj takega dopustiti.

Vladimir/Ivo: Menda ne bodo mislili, da sva midva napisala to nesrečno pesem.

Mira/Vlasta: Sem ji rekla, da je Ivo polnoleten in da sam odgovarja za svoja dejanja. Tako kot smo mi …

Vladimir/Ivo: Štefan je rekel, da se bo dogovoril z odvetnikom, da bo prevzel primer. Seveda, če bo Ivo poklican pred preiskovalnega sodnika.

Mira/Vlasta: Pa se le sprašujem, od kod Ivotu takšna stališča … Vem, to je pesem, in pesmi ni mogoče brati kot zgodovinski dokument, pa vseeno.

Vladimir/Ivo: Vedno ko sem mu pripovedoval o naši družini, o dedu, o očetu, o medvojnih in povojnih časih, me je tako zavzeto poslušal. Nihče ne ve, kako se je to v njem preoblikovalo … morda je to razumel kot gradivo za svoje pisanje … Še dobro, da mu vsega vendarle nisem povedal …

Mira/Vlasta: Saj vsega tudi meni nisi povedal …

Vladimir/Ivo: So stvari, ki ne smejo dobiti glasu. So dogodki v človekovem življenju, ki ostanejo zakopani globoko, globoko v njem … in ni ga, ki bi lahko zahteval, naj jih osvetli svetloba dneva. V večni noči pozabljenja ostajajo. Skoraj mrtve.

Mira/Vlasta: A to je vendarle vse, kar imamo. Naš spomin.

Vladimir/Ivo: Ne spomin, naše življenje. Je kdo na tem svetu že žrtvoval svoje življenje zaradi svojega spomina?