V imenu matere in hčerke in Svetinove drame: Stoletna slovenska saga
Se opravičujem, da s takšno zamudo pišem kritiko, toda sprotna sedanjost kot zgodovina, ki to še ni, nepoklicnega kritika prehiteva.
Predmet zamude je historična drama Iva Svetine z naslovom V imenu matere — premierno uprizorjena 8.12.2018 v Drami SNG Ljubljana —, ki na primeru avtorjeve rodbine povzema stoletje slovenske zgodovine.
Ampak ravno prav: če ne upoštevamo, da je moral avtor umetniško in človeško dozoreti, je tudi drama nastala s poljubno zamudo.
Predstavo oglašujejo kot epsko delo, celó sago, ker se njen plôt pač pne od konca 19. stoletja do skoraj naših dni. Kot da bi morali biti po eni strani fascinirani nad narodovo zgodovino, projicirano na individualne nezgode dotične družine, potegnjene v vrtinec kolektiva, po drugi pa nad zmožnostjo umetnosti, da ta časovni lok sintetizira v štiriurni Gesamtkunstwerk.
No, slovenska (pol)pretekla zgodovina je bolj kompleksna in komplicirana, kot bi lahko sklepali iz sicer gledljivega kolaža.
Kronološka lepljenka z didaskalijami
Kot je razvidno iz samega teksta drame, Ivo Svetina pri vsem skupaj skoraj ni imel drugega dela, kot da je kot kronist zabeležil serijo povezanih usod svojih prednikov in do neke mere — vsaj epizodno, v 60. letih, s samomorom Javorškovega sina ter s Slovensko apokalipso in znamenitim pamfletom kulturnih konservativcev Demokracija da, razkroj ne! — tudi svojo lastno.
Temu primerno tekst ni prav nič dramatičen, temveč je pripovedna, skorajda romaneskna, konverzacijska, kronološka lepljenka z didaskalijami, ki označujejo kraje — v glavnem Žirovnico in Ljubljano, pa tudi Trst, Prago, Koper, Kranj, Strunjan, New Jersey — in čase dogajanja (1892–26.12.1991).
Literarno gledano V imenu matere ni kdo ve kak dosežek. Zadeva je zanimiva kot kronika neke družine, ki pa bi ji z veseljem prisluhnili ali jo prebrali v neki drugi, ne nujno umetniški formi, kot pomenljivim zgodbam o posameznikih v kolesju zgodovine od 1. in 2. svetovne vojne pa do povojne Jugoslavije in osamosvojene Slovenije. Z vsem, kar zraven spada: od sociale in politike mimo revolucije in gospodarstva pa do vojne in kulture — da oblasti niti ne omenjam.
Ivo Svetina ni romanopisec, zato mu psihološko niansiranje likov po mojem ne gre preveč od rok. In kolikor je eventualno dramatik, ni imel ne časa ne prostora, da bi jih, like, več kot shematično jukstaponiral.
Pri tem mi prihaja na misel primerjava z Borisom A. Novakom in njegovim trodelnim epom Vrata nepovrata. Če si že zadaš nalogo, da bi napisal kroniko neke ali svoje družine, potem pač moraš napisati bodisi roman — ali pa 40.000 verzov.
Ivo Svetina ni romanopisec, zato mu psihološko niansiranje likov po mojem ne gre preveč od rok. In kolikor je eventualno dramatik, ni imel ne časa ne prostora, da bi jih, like, več kot shematično jukstaponiral. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Režiserjeva predstava in razstava
In če smo že pri tem, da V imenu matere tržijo kot nekakšne slovenske, odrske Buddenbrookove, naj samo pripomnim, da ima Svetinova drama z romanom Thomasa Manna opraviti približno toliko, kot ima scenografija likovne skupine Irwin opraviti z njeno vsebino sámo — pravzaprav nič. Celo bistveno manj, kot Irwinovi zunanji, dekorativni okenski okvirji pašejo na novogradnjo na Njegoševi cesti.
Ker da ne bo pomote, to sploh ni scenografija, temveč razstava. Dobesedno. Čez célo zadnjo steno gledališke školjke namreč visijo slike od Irwinov, vključno z rogovi divjadi in nagačenimi ptiči in merjasci.
Sledí svoje prepotentnosti so za seboj zabrisali s štosom, da pripovedovalec zgodbe Marko Mandić pred začetkom predstave in med odmorom prevzame še vlogo kustosa in z besedami Igorja Zabela ali Zdenke Badovinac — ali morda avtorjev samih, kdo bi vedel —, gledalcem drame, ki se zgrnejo okrog njega na oder, razloži likovni fenomen Irwinov.
V vsakem primeru je V imenu matere bolj režiserjeva, režiserska predstava. Santinijevi/Svetinovi so preživeli svoje — ne vsi, seveda —, naš Ivo je vse to ubesedil, nakar je Ivica Buljan rešil, kar se je rešiti dalo.
Mandićevo pisanje krajevnih imen in letnic dogajanja na tablice je sicer precej nespretna vizualizacija prej omenjenih Svetinovih originalnih didaskalij — ampak kaj hočemo, mogoče pa si v Drami ne morejo privoščiti displeja za nadnapise kot v Operi.
Nasplošno pa je Buljan s pravimi prijemi in postopki sestavil prijetno in korektno, estetsko, resnobno, na trenutke tragično, čeprav tudi kdaj zabavno predstavo.
Highlighti predstave so vsekakor igralski. Omenim naj Janeza Škofa, Veroniko Drolc in Barbaro Cerar — z epohalnim pevskim vložkom starega jugoslovnakega šlagerja —, pa Pio Zemljič, Mašo Derganc in Aljaža Jovanovića. In če smo že pri tem, Mitjo Vrhovnika Smrekarja z izvirno glasbo in seveda tudi glasbeno opremo.
Ivo Svetina: V imenu matere. Režija: Ivica Buljan. Dramaturgija: Mojca Kranjc. Kostumografka: Ana Savić Gecan. Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar. Igrajo: Janez Škof (Anton Santini, 1845–1929), Veronika Drolc (Katarina, 1850–1919, njegova druga žena, Gal Oblak (Anton Santini ml., 1875–1892, njun sin), Saša Tabaković (Ivan Santini, 1851–1936, Antonov brat, kanonik), Nina Valič (Vida Vovk, 1875–1932, učiteljica v Zasipu in pesnica), Klemen Janežič (Ivo Santini, 1882–1923, Antonov in Katarinin sin), Pia Zemljič (Marija, 1885–1958, rojena Entor, njegova žena), Aljaž Jovanović (Vladimir, 1908–1988, ilegalno ime Ivo, njun sin), Maša Derganc (Armela, 1907–1987, njuna hči), Andraž Harauer (Bogdan, 1912–1939, njun sin), Sabina Kogovšek (Vida, 1913–1993, njuna hči), Nik Škrlec (Leon Okrožnik, 1905–1942[?], Armelin zaročenec, pozneje mož), Martin Mlakar (Egidij Matič, 1911–2002, Vidin zaročenec, pozneje mož), Lana Bučevec (Tatjana, 1939–1989, hči Bogdana Santinija in Mete Štraus), Nika Vidic (Tili, 1936–), Barbara Cerar (Mira, 1915–2007, ilegalno ime Vlasta), Žan Brelih Hatunić (Alojz, 1908–1942, ilegalno ime Štefan, njen mož), Julija Klavžar (Nasta, 1941–, njuna hči), Lara Fortuna (Vlasta, 1946–, hči Mire/Vlaste in Vladimirja/Iva), Luka Bokšan (Ivo, 1948–, sin Mire/Vlaste in Vladimirja/Iva), Saša Pavlin Stošić (Nastja, 1941–1991, Armelina in Leonova hči), Marko Mandić Pesnik, Hauptman Sterngrüber, Zasliševalec.
Irwinovi zunanji, dekorativni okenski okvirji pašejo na novogradnjo na Njegoševi cesti. — [Fotografija: Marko Crnkovič]