Marjan Šarec in tri teze o populizmu po pomoti

Bi morali biti presenečeni, ker je Šarec doživel vrhunski rezultat v nedeljski anketi Vox populi? Ker je prvič prehitel Pahorja in s svojo stranko izrinil s piedestala Janševo SDS?

V nadaljevanju bom postavil tri teze: da je Šarec komunikacijski populist in da je popularnost posledica te drže, da je njegov populizem politično in retorično zmeren in da temelji na “zdravi kmečki pameti” in da je kot njegova modificirana inačica verjetno pogojèn s Pahorjevim populizmom.

Čeprav je predlani jeseni z rezultatom na predsedniškim volitvah skoraj porazil predsednika Pahorja, nato pa po drugem mestu na lanskih državnozborskih volitvah sestavil vlado, njegova rast priljubljenosti ni meteorsko nenadna, temveč stopnjevita.

Prva teza: komunikacijski populizem

Kot kamniški župan se je prebijal v ospredje načrtovano in postopoma. Ni igral na zadnja leta priljubljeno karto presenečenja, kot recimo Cerar. Vsaj na lestvicah priljubljenosti se je vzpenjal počasi.

K dobremu rezultatu je ob nekaj odločnih političnih gestah prispeval polom nekaterih levih strank, model “antijanšistične” koalicije, oportunizem političnih partnerjev, nepričakovano malikovanje medijskega mainstreama, predvsem pa imidž pragmatičnega, zmernega, racionalnega, odločnega in po potrebi trmastega politika.

Če trdim, da je Šarec nesporno komunikacijski populist, potem je treba to obravnavati ločeno od političnega populizma. Z menjavo registra mu je uspelo populizem normalizirati tudi tiste, ki ga zavračajo. Levi volivci ne marajo populistov običajnega kova. S takšno agendo na levici in desnici hkrati nikoli ne bi bil uspešen. Iskal je posebno recepturo. Kako je že rekel Pahor zase? “Morda [sem] populist, nisem pa šovinist, nacist, rasist.”

Podobno kot Pahor, ki zaradi omejenih pristojnosti tega niti ne more, Šarec ni klasični populist. Šarec ni obljubljal višjih plač in pokojnin, ni nastopal proti imaginarnim elitam, risal dramatične scenarije v zvezi z begunci ali razlagal, da nas bo LGTB skupnost s teorijo spola ugonobila.

Njegova všečnost je v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi “racionalnosti”, ki se zdi ljudska in odlepljena od običajne, klasične, prežvečene, abotne politične terminologije.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Še noben slovenski politik jih ni uporabljal toliko kot Šarec. Naj jih nekaj navedem.

Hiša, zajec

Silno popularne so primerjave, ki se navezujejo na hišo in hišna (p)opravila. Upokojencem je recimo popihal na dušo z metaforo o popravilu strehe:

• “Na tretje življenjsko obdobje je treba gledati kot na popravilo strehe. Ta se popravlja v soncu. In tako je treba tudi na starost misliti v mladih letih.”
• “Ampak zakaj je varnost prioriteta? Predstavljajte si, da imate lepo hišo, da imate notri obešene lepe slike, vsi se lepo razumete, skratka vse je lepo in prav vendar imate na stežaj odprta vrata, sedaj če imate srečo ne bo nikogar, če pa nimate sreče bo pa skozi ta odprta vrata nekdo prišel. Zato je pomembno imeti varnost.”
• “Če bodo ljudje spoznali, da se ne smemo ukvarjati s tem, kdo je prižgal luč v hiši, medtem ko je jasno, da moramo obnoviti hišo, ker nam pušča streha.”

Pogoste so tudi metafore, povezane s hrano:

• “Ne kuri ražnja, dokler zajec še teka po gozdu.”
• “Govorimo o klobasah, nismo pa še niti prašiča vzredili.”
• “Jed ocenjuj takrat, ko je na mizi.”

Gre za ljudske domislice na ravni pregovorov, s katerimi zna ilustrirati abstraktne politične probleme in jih s tem prevesti v razumljivo govorico. Šarcu je uspelo ustvariti dolgo pogrešani vtis, da politikova beseda nekaj velja — in to s pomočjo retorične inovativnosti, podedovane iz številnih igralskih nastopov in stika z ljudmi na veselicah in podobnih sproščenih srečanjih.

Druga teza: populizem zdrave pameti

Oznake “populizem zdrave pameti” ni bilo treba iskati, saj jo je Šarec serviral kar sam. “Nismo ne levi ne desni. Smo za zdravo pamet,” je rekel še pred volitvami. K temu je dodal še privrženost realitetnemu principu: “Nismo akademiki, ampak operativci, ki imajo stik z realnostjo.” Šarec je dejansko razvil alergijo na “filozofiranje”.

Zdravo pamet Šarec čisla pri sebi in pri drugih. “Odpovedala je zdrava kmečka pamet”, je še kot župan komentiral informacijo, da bodo Kamniku ukinili službo nujne medicinske pomoči.

Že lani je Slovencem zaželel nekaj povsem neklasičnega: -

• “Obdaril bi jih s sodelovanjem in zdravo pametjo. In to vse dni v letu, ne samo za praznike.”

Z zdravo pametjo nas svari tudi pred ksenofobijo:

• “Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami.”

Včasih mu taista pamet, univerzalni recept za vse težave, suflira zdravo mero: ko gre za begunce, ni za strašenje pred njimi, a hkrati ni niti za to, da bi jih sprejemali kot nenevarne:

• “In tukaj velja uporabljati zdravo pamet in ne gre nasedati ekstremom ne tistim, ki strašijo brez glavo, ker to strašenje ne vodi nikamor, samo v neko množično histerijo. Ne pa tudi tistim, ki absolutno zanikajo vsakršno nevarnost.”

Nedavno je beg dveh zapornikov spet povezal z ljudsko krepostjo dobre presoje:

• “Ker vendarle širša slovenska javnost, ki ima zdravo pamet, kakršno premorem še sam, se sprašuje, ali je zapor hotel.”

No, Šarčev populizem zdrave pameti, s katerim se je prizemljeno približuje ljudem, implicira vsaj eno veliko slabost: v domačem prostoru morda ni ravno originalen. Ima pa pri tem srečo, da se njegovi dosedanji uporabniki v njeni politični rabi niso najbolje znašli.

Ivan Oman, morda največji protagonist zdrave kmečke pameti pri nas, je le dve leti nazaj ob 25-letnici osamosvojitve ponovil, kaj ji želi v prihodnje: “To, za kar smo včasih molili: zdravo pamet.”

Mar ne spominja to na Šarčevo novoletno željo ob vstopu v leto 2018? Če pomislimo, da je SLS ob 30-letnici SKZ lani dobesedno napovedala “vrnitev zdrave kmečke pameti” v DZ, bi lahko bila zadovoljna, če je namesto njej uspelo LMŠ.

Šarec kot nekakšen sredinski ljudski tribun nekmečkega porekla je v resnici, kar zadeva domeno kmečke pameti, po čisti pomoti pristal v bazenu politične levice. Uspešno, ker jo je svojim konceptom zdrave pameti zmehčal in naredil za bolj priročno.

Tretja teza: Šarčev populizem je modifikacija Pahorjevega

Kaj je skupno Pahorjevi tehniki flirtanja s populizmom in Šarčevega apeliranja na zdravo kmečko pamet? Kaj ju ločuje?

Šarčev populizem je videti kot korigirana verzija Pahorjevega. Predsednik države in kralj Instagrama je prepričal in navdušil množice z identificiranjem s slehernikom in s preoblačenjem v njegova oblačila. Šarec počne nekaj zelo podobnega: tudi on se je bil kot nekdanji imitator Serpentinšek sposoben spremeniti v kogarkoli in na podoben način osrečevati ljudstvo.

Pahor je ustvaril fikcijo, da je kot četudi politik samo “mali človek” in da zato ni “zares” politik. Šarcu pa je uspelo isto s pomočjo fantazme, da je samo igralec. Ker je v vsakem političnem konkurentu videl del sebe, namreč njegov komunikacijski blef, si je najbrž rekel, da sam to zmore bolje.

Zato je bistvo nujnega predsedniškega dvoboja odlično povzel komentator, ki je zlobno pripomnil nekaj takega: “Če že moramo imeti igralca za predsednika republike, potem je bolje, da imamo profesionalnega, ne amaterskega.”

Začetna pozicija obeh je sicer različna: Pahor se je moral oprijeti populističnega flirtanja iz potrebe po ustvarjanju vtisa, da s politiko ni (več) povezan. Nekdo, ki je bil vse življenje poklicni politik, odgovoren za številna bremena v državi, nenadoma politike in ravnanj vlade ne komentira več. Za Pahorjev politični obstoj je postalo neizbežno, da ga ljudje percipirajo (tudi) kot antipolitika.

Šarec te težave ni imel, ker ga posebni grehi preteklosti niso bremenili. Njegova stava je zato bolj usmerjena v sfero “drugačne” političnosti kot “antipolitičnosti”.

Oba končno druži tudi psihopolitika humorja. Pahor ga uporablja nenehno s svojimi dovtipi in šalami, največkrat na Instagramu — in nezgrešljivo tudi na svoj račun —, medtem ko je Šarec komik tako rekoč po profesiji, pri čemer mu imitatorska provenienca omogoča, da ga ljudje na političnem odru dojemajo kot nekoga, ki v resnici to politik, temveč svojo vlogo samo igra. Kar je v času kronične demonizacije politike omogočilo, da so ga izvolili in nagradili s pozicijo trenutno najbolj popularnega politika v državi.

V predsedniški kampanji se je Šarec promoviral skozi agendo nadvse resnega politika. To je bil paradoks, ki nam je povedal vse o tem, kako je aktualni predsednik degradiral svojo funkcijo: Šarec kot komik proti neresnemu Pahorju. Diplomirani igralec je ponavljal refren o nujnosti vrnitve resnosti, recimo z izjavo: “Politika je resna stvar, štose se poka drugje”.

Čeprav je bilo zanikanje komičnega pedigreja po svoje zabavno, se je pri prepričevanju volivcev izkazalo kot ključno. In res, Šarčevi politični nastopi so kljub nekaterim dovtipom še vedno pretežno resni, komično resni, zato se na trenutke zdijo zaigrani.

Ker drugega ni imel, je moral Šarec v Pahorjev flirtajoči populizem vnesti nasproten element, s katerim bi ga na volitvah porazil. Flirtanje v komunikaciji je odpadlo, saj je moral nastopati kot resen politik, ki ga zanima vsebina in ne všečnost. Nadomestil ga je z nečim, kar bi lahko imelo podoben učinek: s preprosto, prostodušno, zdravo kmečko pametjo kot odklonom od prevlade praznega političnega blebetanja, s katerem stereotipno operira prav gostilniška zdrava kmečka pamet.

Kamniškemu županu je bil izziv verjetno to, da postane predsednik Republike, ne pa da zmaga na državnozborskih volitvah. Izziv je bil za Šarca Pahor, nezavedno pa morda lik, ki ga je tako spretno in ponotranjeno imitiral — Janez Drnovšek.

Če bi postal to, kar mu je skoraj uspelo, bi vsaj realiziral sanje slehernega imitatorja: kako se zliti s figuro, ki jo imitiraš. No, izšlo se mu je v vlogi premierja. Če drži ta psihološka razlaga, Šarec pretežno igra svojo novo socialno vlogo predsednika vlade in v njej neznansko uživa.

Kaj je narobe z zdravo kmečko pametjo

Kakšne omejitve prinaša Šarčev populizem zdrave pameti? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ni preveč. Ravno prav je kmečka, da zna umno gospodariti. Ne mara moralne izprijenosti, razen morda svoje. Zmrduje se nad zbirokratiziranim okoljem in zna ponosno šteti do deset. Hodi k maši, a tudi na partizanske proslave. Avto si popravlja sama, se rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave. Njen največji sovražnik so tisti, ki preveč teoretizirajo in govorijo. Ker ona vendar dela — in to učinkovito in brez filozofiranja.

Za zdravo kmečko pamet so stvari takšne, kot pač so. Zato ljubi truizme. Vse je samoumevno. Treba je vzeti lopato in delati, ne govoriti. Naslanja se na večne, ljudske resnice. To zadostuje, zato ne mara intelektualcev. Hiša mora biti vedno pospravljena. Rada uporablja svinčnik in zna natančno izračunati, brez nepotrebne višje matematike, kolikšen bo pridelek sena. Slovenska duša je naravnost ustrojena po tej meri! No, zdrava pamet je vendarle prekratka. Ker vse računa le na dva ali tri korake. Ker domišljavo verjame, da je najpametnejša. In ker ne opazi, da se uklanja sistemu najmočnejših in nikoli zares ne poganja napredka. Ali kot pravi N’toko v Mladini: “Kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma? Še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.”

Zdrava kmečka pamet, ki stavi na empirično izkušnjo, je dogmatični konstrukt in deluje kot ideologija. Na koncu se vedno ukloni močnejših in pristane na status quo s tržnimi modeli in neoliberalnimi postulati. Vtis racionalne prizemljenosti, zanesljivosti in praktičnosti, ki da jih moramo podpreti, nikoli ne želi osvežiti s spominom na svoje zgodovinske neuspehe. Na to, da je bila Zemlja po logiki zdrave pameti nekoč ploščata in da je Sonce krožilo okoli nje.

Šarčev populizem zdrave pameti nam lahko pojasni njegov vzpon v anketah javnega mnenja in marsikaj pove o volilnem telesu. Ne more pa nam biti ravno v pomoč pri ugotavljanju, kako se je lahko njegova stranka znašla na levem polu in celo postala polnopravna članica evropske parlamentarne skupine ALDE. Najbrž po pomoti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 20. januarja 2019, pod naslovom Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.