Za 2% več ali kaj sploh hočejo Britanci
Zapleti s predvolilno politično obljubo v Veliki Britaniji o izstopu iz EU, ki je za seboj že prej potegnila kopico nejasnosti in negotovosti, se stopnjujejo. Še jeseni sem v kolumni tarnala nad nejasnim izstopnim dogovorom med Evropsko unijo in Veliko Britanijo. Toda bolj ko se približujemo skrajnemu roku, marcu 2019, bolj je vse skupaj nejasno. Tudi zato, ker bi moral dogovor med članico, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske, in Evropsko unijo veljati kot vzorčni primer za druge članice, ki bi se kdaj v prihodnosti eventualno odločile, da gredo po svoje.
Potek dogodkov, ki jih je sprožila politična predvolilna obljuba, je naravnost neverjeten. Prejšnji premier David Cameron je obljubil referendum o nadaljnem članstvu Združenega kraljestva v EU in ga tudi izpeljal. Referendum o brexitu je bil v bistvu zato, ker je Cameron hotel ostati na položaju.
Več kot obljuba
Cameronova obljuba pa je v naslednjih korakih postala še veliko več kot samo obljuba. Razpisani referendum o brexitu je začel poglabljati razdor med najmanj dvema strujama politikov in državljanov in polariziral britansko družbo do prej nepredstavljivih razsežnosti. Že sama referendumska kampanja je na površje naplavila marsikaj, kar je med politiki in državljani samo tlelo.
Izglasovani rezultat v prid izstopa iz EU pa je postal za britansko politiko in državljane velikansko breme. Pa tudi za Evropo. Politik, ki je vse to sprožil, si ni mogel misliti, kako daleč bo vse to pripeljalo. Še več! Najbrž tudi ni razmišljal o vplivu na razmerja na globalnem trgu in na razmerja političnih sil.
Soočenje z lastnimi besedami in obljubami slejkoprej doleti vsakega politika. Razmislek o obljubah, ki jih dajejo, je za politike očitno preveč, čeprav učimo že otroke, da obljuba dela dolg.
Za 2% več
Vprašanje Britancem, kaj sploh hočejo, je v tem trenutku popolnoma na mestu. Britanska politika ne podpira izstopnega dogovora, kakršnega je ponudila Unija — vendar zato ni nič bolj jasno, kaj potemtakem podpira.
Britanski parlament je talec referenduma, ki bi se danes zelo verjetno končal z drugačnim rezultatom. Sklicevati se na referendumsko odločitev in se obenem zavedati, da v času referenduma niso bila jasni ključni parametri izstopa države iz EU, je zlonamerno. Komu to koristi? Morda samo tistemu, ki ga je politični ego prikrajšal za modrost in razum, ki sta potrebna za vodenje države.
Družbi, ki jo vodijo taki posamezniki, se ne piše nič dobrega. Multikulturnost in nekoč opevana odprtost Velike Britanije sta preteklost, ki je družbi prinesla veliko dobrega, posameznikom pa prijazno bivanje v tolerantnem okolju. Zdaj pa državo vodijo politiki, ki v imenu tistih 2% več, ki so glasovali za brexit, pozabljajo na dobrobit družbe in posameznikov.
Tudi pri nas so za nami lokalne volitve z množico predvolilnih obljub. Med njimi je bila zagotovo tudi kakšna slaboumna. In če kandidati niso o tem razmislili takrat, jih lepo prosim, naj razmislijo vsaj zdaj, če so bili izvoljeni in če nameravajo začeti odkljukavati seznam svojih zadolžitev.