Naša beseda in oskuten nasmeh: Cankar in Kurent in jaz

18.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Poglabljanje v Cankarjev opus me je spravljalo ob živce, ker ga nisem poznala. Pa sem si eno knjigo izposodila še sama.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Preživeli smo čaščenje Cankarjeve smrti, lani je od nje minilo 100 let. Vsi so ga analizirali, risali, proslavljali. Tako kritiki kot striparji, z državo na čelu. Izvedela sem tudi, da so avtorske pravice nad Cankarjevimi deli postale javno dobro. Avtorske pravice pripadajo umetniku oz. njegovim dedičem samo do 70 let po smrti. Tako da je Cankar zdaj državen.

Nazadnje pa je bila še državna proslava. Poglabljanje v ta res globoki Cankarjev opus me je spravljalo ob živce, ker ga nisem prav nič poznala. Pa sem si eno Cankarjevo knjigo izposodila še sama. Odločila sem se za Kurenta.

Zgodba je domišljijska in precej zapletena, bi rekla — čeprav se bridko dotika realnosti.

Kurent je bil otrok, ki ni obetal nič. Za nič ni bil dober, niti za pastirja. Sosede so mu prerokovale, da bo gospod, ker za drugo rabo ni bil. Na koncu so ga pustili, da se je odpravil na romarsko pot. Hodil je po slovenski deželi, ki se mu je zdela na trenutke prešerna, vesela, vriskajoča, spet drugič pa bridka, sajasta, temna.

“Siromak nad siromaki”

V Kurentu večkrat preberemo stavek: “Slovenski narod, siromak nad siromaki! Tvoja zgodovina je zgodovina tisočletnega trpljenja. Ubog si bil in ubog ostaneš, suženj si bil in suženj ostaneš; to je tvoja sodba, nepreklicna, neizpremenljiva.” 

Na poti se je Kurent zaljubil v dekle rdečih lic, globokih oči in z rdečo ruto okrog vratu. V njej je videl vso lepoto življenja, čeprav se je sam pri sebi počutil kot suho polje.

Zaide tudi med vesele svate in posluša korenjaka, ki z dvignjenim kozarcem vina nazdravlja ubogim Slovencem:

“Sto let trpi slovenski narod, nato pa mu je za en dan dodeljeno, da zavrisne ter da razobesi pisano plahto. Lepo pozdravimo to uro dobrotnico, koristno jo zaužijmo, hvaležno ji napijmo, dokler je še med nami.”

Tip me spominja na novopečenega kapitalista. Pisana plahta pa me spominja na mavrično zastavo.

Verjetno sem v popolni zmoti. Naj mi oprostijo vsi, ki o Cankarju mislijo drugače.

Gospa Judit

Vzela sem si še eno Cankarjevo knjigo, Gospo Judit. Tudi v tej knjigi je njegov jezik prelep. Na vsebino pa imam pomisleke. 

Lepo sta se pogovarjala in Judit je še lepše govorila. Cankar včasih uporablja drzen jezik. Med drugim sem ujela besedo “oskuten” — namreč nasmeh. Tega mi ni pojasnil niti niti SSKJ.

Če je to neologizem, mu čestitam, če je arhaizem, pa tudi. Zelo nazorno si znam predstavljati oskuten nasmeh. Verjetno ni daleč od priskutnega. Take nasmehe dobro poznam. Zelo dobro.

Cankarjev jezik me je prepričal, da si izposodim še kakšno njegovo knjigo. Sicer pa, neumnica, doma imam célo Naša beseda. V zbirki je nedvomno tudi Cankar. Bom pogledala, obljubim.

[Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE