Kolportaža rekomunizacije: Fenomen Židan in Delo in Dražgoše

Letos se nisem mislil ukvarjati z rdečo mašo v Dražgošah ob obletnici famozne bitke. Ker je vsako leto skoraj isto in ker sem o tem pisal že dovolj.

Pa vendar me je k temu spodbudil fenomen Dejana Židana, ki je sam zase vreden novega zapisa.

V slabih petih mesecih, odkar je predsednik DZ, Židan že prej ni izgubljal časa za krepitev ideoloških pozicij. A to še ni bilo nič v primerjavi z ofenzivo prejšnji teden. Najprej je imel v sredo govor na razglasitvi Delove osebnosti leta, nakar še v nedeljo v Dražgošah.

Double billa rekomunizacije si Židan ne bi mogel privoščiti brez pomoči medijev — konkretno Dela, ki očitno namerava težiti s 60-letnico ustanovitve vse do maja. 

No, zakaj pa Delo ne bi s tem težilo? Par mesecev gor ali dol. Saj so tudi s proslavljanjem dražgoške bitke začeli težiti, kot berem, že eno leto pred epohalno združitvijo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca.

Besedičenje o zgodbah in ljudeh

Predvsem pa bi se rad malo pozabaval z Delom. Ker se že dolgo nisem.

Delo kot politična in medijska blagovna znamka v marketinškem jeziku ne zna več o sebi povedati nič drugega kot to, kar zna o njem povedati — sorry — Vesna Milek. Ali vsaj njen glas, kdorkoli je to sranje že napisal:

“Bistvo časopisa se začne in konča pri ljudeh. Časopis piše o ljudeh, ustvarjajo ga ljudje, zgodbe so napisane za ljudi. Za bralce. Novinarji svoje teme in zgodbe iščemo med ljudmi in popisujemo njihove srečne trenutke, njihove zmage, uspehe, kot tudi njihove tragične trenutke in neizmerljive krivice. Novinarske redakcije so tako prostori kreacije, v katerih novinarji, pričevanja ljudi, ki smo jih poiskali na terenu, ustvarjamo v zgodbe. Uredniki so tisti, ki te prave zgodbe prepoznajo in jim ob pravem času dajo pravo mesto v časopisu. Redaktorji, lektorji, fotografi, likovni uredniki, infografiki, tehnični uredniki pa so tisti, ki te zgodbe oplemenitijo, oblikujejo in pripravijo za pot v tiskarno.”

Dovolj tega besedičenja (ki sicer traja skoraj dve minuti). S tem je Delo ne samo že n-tič dokazalo, da je brez smisla za samopromocijo, ampak da je tudi za vedno obtičalo v časih SZDL, ko je uživalo status “osrednjega” časopisa.

Osrednji

Še več! Na Delu so še danes prepričani, da so osrednji medij. Ker to, kar sem citiral, namreč idealno paše tudi k načinu praznovanja njihovega jubileja.

Tako kot znajo nakladati o zgodbah in ljudeh in o “poti v tiskarno”, znajo tudi na eventu posaditi v prvo vrsto osrednjo figuro lastnika Petriča, kao slovenskega Jeffa Bezosa, ob njega pa predsednika DZ Židana, pa zunanjega ministra Cerarja — po mojem bolj v vlogi bivšega premiera, ker je aktualnemu pač pod častjo, da bi hodil na privatne pasje procesije z namišljeno družbeno vlogo —, pa koga drugega kot nekdanjega predsednika Kučana, pa za dobro vago še ljubljanskega župana Jankovića.

In ves ta prodani in politizirani protokol s povabljenim političnim plemstvom se jim zdi tako samoumeven, da niti ne dodajo podpisa pod fotografijo. Ker saj vsi vemo, kdo so ti ljudje na fotki in zakaj so sploh tam. Da delajo Delu reklamo in mu dajo težo. In obratno, win-win. Da nas opomnijo, da v teh zmedenih časih vendarle še obstaja hierarhija.

Neverjetna je ta samopodoba medija, ki ne more preboleti spremenjenih poslovnih, informacijskih, političnih okoliščin in upada svojega pomena, teže in ugleda — in se s pomočjo politične nomenklature še naprej pretvarja, kot da se ni nič zgodilo!

Pametne, prepametne besede

Židan je na Delovi proslavi baje rekel:

“Tisk predstavlja nadzor nad politiko in ima tovrstno vlogo psa čuvaja, je dodal Židan, Delo pa je nepogrešljiv del slovenskega vsakdana, ki se lahko s poglobljenostjo in profesionialnimi standardi zoperstavlja čedalje večjim izzivom sodobnega časa, tehnologiji in internetu. Prihodnost časnikov je v nadaljnjem nadzoru nad politiko, je še povedal.”

In še:

“Delo tudi danes uživa poseben ugled, je povedal [Židan], doprinos medijev k sodobni družbi pa nasploh ocenil kot nenadomestljiv. Zlasti časopisi so skozi zgodovino širili pomembne novice, tudi revolucionarne, spodkopavali so moč političnih in verskih avtoritet, krepili kulturno zavest in oblikovali javno mnenje.”

Ironično je seveda, da se ne Židan sam ne tisti v prvi vrsti niso zavedali, da se njegove pametne, prepametne besede o poslanstvu medijev, o profesionalnih standardih in izzivih, o nadzoru nad politiko, o kulturni zavesti, o spodkopavanju avtoritet itd. lahko cinično nanašajo tudi na njih same.

V enaki meri, kot je Židan govoril nasplošno ali kvečjemu med vrsticami o svojih in njihovih političnih nasprotnikih — kar je sicer znal bolj nedvoumno zaostriti v brzostrelnem govoru na dražgoški proslavi —, je govoril tudi o samem sebi in o svojih gostiteljih in o drugih, manj prominentnih sopovabljencih.

Rekomunizacijska ofenziva

Na prvi pogled je videti, da sta bila Židanova odmevna nastopa prejšnji teden del po mnenju mnogih hvalevredne levičarske rekomunizacijske ofenzive. Glede na nenehno in stopnjujočo se radikaliziranje desnice se namreč zdi logično ali celo nujno, da na podoben, domnevno učinkovit no pasarán način odgovori tudi levica.

Čeprav je dejstvo, da sta tako desno kot levo zaostrovanje vzročno povezana, ne bi rad nasedel na to infantilno slovensko politično finto, kdo je prej začel. A neglede na to bi rad pripomnil troje:

• Tako kot je za desničarje značilno, da najbolj razpihujejo kulturni boj takrat, ko so v opoziciji, pa je za levičarje značilno to, da ga najbolj razpihujejo takrat, ko so na oblasti — in tako kot je desnica že celo večnost v opoziciji, je levica že celo večnost na oblasti. Za kulturni boj sta vedno potrebna dva. In pri tem ni tretjega, ki bi od tega imel dobiček.
• Spremljati proslave tipa Dražgoše in govore Dejana Židana — pa Lare Jankovič (2018), Martina Premka (2017), Saša Vuge (2016), Antona Vratuše (2015), Viktorja Žaklja (2014), Boža Repeta (2013), Janeza Stanovnika (2012), Milana Kučana (2011), Katarine Kresal (2010), Pavla Gantarja (2009), Danila Türka (2008), Karla Erjavca (2007), Jelka Kacina (2006) in tako nazaj —, je to podobno nadležno kot govorance partijskih sekretarjev iz 70. let. Mislil sem, da smo s prehodom v demokracijo enkrat za vselej opravili s tem političnim nakladanjem.
• SD bodo s takim zaostrovanjem retorike svojega predsednika in s pomočjo drugih kolegov in kolegic iz stranke sicer privabili ortodoksne volilce etablirane, blazirane, jugonostalgične levice na Popitovi liniji, izgubili pa grassroots bazo in levičarski podmladek — ki jim ju bo hvaležno pobrala Levica. Sirenski klic salonskega antifašizma bo SD potisnil na levo margino radikalizma, kjer bodo kot potencialno nemočni relativni zmagovalci na nasprotnem pólu delali družbo svoji desničarski zrcalni sliki SDS.