Vsa tista iluzorna, destruktivna čustva. Dnevi štejejo ljudi.

Dva dni nazaj se mi je sanjalo o prijateljici, na katero več ne pomislim. Zdaj je samo še suvenir iz preteklosti. Ampak bila je tam in me je držala za roko. Obiskali sva neznanca, ki mi je v sanjah postal všeč. Naenkrat sem zagledala, da mu manjka dlan, pa tudi stopalo. Čeprav ni bilo videti, da bi ga to pri čemerkoli oviralo. 

S prijateljico sva potem opazili, da je v bližini pogreb. Hoteli sva ugotoviti, kdo je umrl. Pokopavali so človeka, ki je umrl za srčno boleznijo. V zraku ni bilo čutiti žalosti.

Potem sem se zbudila. Vedela sem, da sem v sanjah metaforično pokopala staro verzijo mojega srca. Vsa tista iluzorna, destruktivna čustva, ki sem jih dve leti nespretno gojila. Kot bolj ali manj podivjanega zmaja. Ta verzija mojega življenja je zastarela. Vse drugo je že tukaj. Niti v ogledalu nisem več ista. Ne zato, ker zmorem z obrazom več, kot sem zmogla nekoč. To so samo navadne plehkosti.

Nisem več ista, ker nisem več ista. Moj obraz je postal neka druga zgodba.

Luna mačka režalka

Pred dvema dnevoma sem bila v baru. Bar ni bil preveč konvencionalen, pa tudi ne preveč netradicionalen. V ozadju je kot ponavadi v barih igrala glasba. Glasba je bila običajna glasba v običajnem baru na običajen dan. Bil je četrtek. Ni bil recimo petek ali sobota, ko je vzdušje že samo po sebi prežeto s koncem enega tedna in z upanjem na nekaj več do poznega nedeljskega popoldneva. Ker v nedeljo pozno popoldan se zaključi pričakovanje po nečem večjem. In v ponedeljek se začne hrepenenje. Hrepenenje po neizživetih življenjih. In tako teden za tednom, znova in znova. Tako dnevi štejejo ljudi.

Ko sem srknila požirek bloody mary, sta vstopila fant in punca. Na njunih obrazih se je dalo razbrati navadno zgodbo običajnih ljudi. Bila sta zamenljiva, ne zapomnljiva. Ampak vsekakor je bilo na njiju nekaj, kar ju je ločilo od drugih. Vedno je tako. Čeprav ni videti vedno zanimivo.

Luna nekje daleč se je smehljala kot mačka režalka in tu pa tam izginila za oblak. Včasih pritajeno, kot da je brez ustnic. Led v mojem kozarcu je postajal vedno bolj podoben zdrobljenim diamantom. V misli mi je priklical otok in galebe. Da bi ga ohranila v lebdečih kosih otoške fantazme, sem pila počasneje, medtem ko so mi misli polzele iz glave kakor duhovi.

Potem sem pomislila, da je edini pravični način, kako zapustiš svoje prejšnje življenje ta, da ga pustiš za seboj. Laganini. Brez oteževanja situacije ali oznanjanja spremembe. Brez spremembe statusa na spletu. Da zdaj živiš drugje. Da nosiš druge cunje. Da zdaj živiš drugače.

Zapustiti staro življenje bi moralo biti podobno spuščanju balona. Za njim pogleduješ visoko v zrak, brez pričakovanja. Vsekakor brez pričakovanja, kdaj bo priletel nazaj in ali sploh. Ker ne želiš, da se vrne. Ničesar ni, kar te čaka. In ti ne čakaš ničesar. Vse je že tukaj.

Večni trening

Ko sem se tistega večera sprehajala proti domu, sem si nadela slušalke in zavrtela skladbo Myriam Alter It’s All There. Morda je Myriam Alter predstavljala presenečenje celo zase. Po tem ko se je z glasbo nehala ukvarjati pri petnajstih, je pri šestintridesetih odkrila občutek za kompozicijo. Je bilo to že od nekdaj v njej? Ali je nekaj v njenem življenju omogočilo talent? Tako kot odpreš pipo in iz nje priteče voda? 

Nisem imela zakoličenega cilja. Morda bom že letos kot Myriam Alter. Poznala sem ljudi, ki so imeli jasno začrtane cilje že v otroštvu. Takrat so se zdeli strašljivi, ampak danes sedijo na konici svoje začrtane poti. Kar je še bolj strašljivo.

Kaj v resnici živiš, če živiš jasno določeno življenje? Mogoče je vse samo iskanje sredstev, ki te zamotijo. Dokler ne pretečejo leta in spoznaš, da je vse skupaj bilo samo čakanje. Trening za olimpijado, na kateri nikoli ne misliš nastopiti, ker boš vedno samo treniral.