Nekaj zastrašujočih misli o božanskem Algoritmu v postsvobodnem času
Zgodbe so način našega samodojemanja. Tako na osebni kot na kolektivni ravni. To bo razmišljanje o zgodbah, ki osmišljajo naše življenje — in o tem, da so takšne zgodbe potrebne prav zato, ker v resnici ni treba, da so resnične.
Ateistično-liberalnemu nazoru zamerim preveliko zaupanje v svet, v resničnost. Preveč verjame v odkrivanje resnice, v resnico, če želite. Usodno podcenjuje človekovo temeljno potrebo, da je zavedèn. Ali drugače: da je vpet v prepričljive simbolne in pomenske sisteme, čeprav nimajo (ker nimajo) podlage v fizični ali razumski utemeljitvi dejanskosti.
Vedno, ko poslušam feministične kritike o zaostalosti, neenakih možnostih in drugih za zahodnjake strašljivih praksah v nezahodnih kulturah, se vprašam, ali kritiki upoštevajo tudi prepričljivost zgodbe, v katero je domnevno zatirana posameznica vpeta. Ali je kritik upošteval stopnjo, do katere se subjekt v neki kulturi, zgodbi prepozna kot smiseln in nenadomestljivi del celote?
Ljudje smo bitja zgodb. To pozabljamo.
Začetek zgodovine kot začetek farse
Mar ni človeško življenje od trenutka, ko je človeštvo doseglo ključne razvojne preboje — ogenj, udomačitev živali, poljedeljstvo, jezik —, postalo svojevrstna farsa? Ljudje smo bili namreč ustvarjeni tako, da se lahko uspešno borimo za preživetje.
A od takrat se nam ni bilo več treba boriti. Oziroma vedno manj. Naravni smoter življenja - preživetje - je izostal na smetišču predzgodovine. Postali smo ujeti v telesa, katerih udje so vedno manj služili njihovemu primarnemu namenu. V telesa, katerih čuti niso več zaznavali izvirnih senzacij življenjske nevarnosti, rešilnega ulova itd. Naša telesa so postala relikti predzgodovinske epohe, za tolažbo pa nam je uspelo ustvariti samo tem bolj prepričljive filozofske in religiozne sisteme, ki so osmišljali našo novo in prečudno človeško izkušnjo.
Prekletstvo popolne emancipacije
Ne razumem te naivne vere v človeka, značilne za liberalno-ateistični diskurz. Človek je sam po sebi beden. To so stara verstva vedela, mi pa smo pozabili. Človek mora biti zavedèn v skupno mrežo pomenov, hierarhij, odnosov, simbolov, če naj svoj obstoj in svojo svobodo prepozna kot blagodejno in dobro.
Laž, napačna misel, ideologija — kakorkoli že temu rečemo — je zato za človeka blagodejna. Človek znotraj simbolnega univerzuma osmišlja svoje življenje, oblikuje želje, ki jih ima za avtentične in naravne. Njegova ujetost v ta simbolni (in dejanski) sistem je zanj rešitev. Njegova popolna osvoboditev, tako imenovana emancipacija, pa je njegov propad. Radi bi emancipirali ljudi, da bi imeli možnost — vsak po svoje — iskati vrednost v svetu.
Toda slepimo se pred dejstvom, da je iskanje vrednosti v svetu, v katerem je prvo vodilo razvrednotiti vse vnaprejšnje vrednosti — namreč v imenu svobode —, hudimano zahtevno, če ne celo brezplodno početje. Liberalizem namreč precenjuje človekovo zmožnost, da “opomeni” sam sebe in svoje življenje.
Človek je veliko lažje zavedèn, če ga zavede nekdo drug, kot če se zavaja sam. In če biti zavedèn pomeni na življenje gledati kot na nekaj smiselnega, potem človeka nikar ne zavajajmo s šibkimi orodji. Ne z njegovimi lastnimi umskimi kolobocijami, kot predlaga emancipatorna, liberalna agenda. Raje dajmo vse od sebe, da vsi skupaj in vsak zase lažemo samemu sebi.
Vera v svobodo je morda samo modna muha
Ozavestiti moramo dejstvo, da vera v vrednost intelektualne, nazorske, religiozne, ekonomske osvobojenosti posameznika ni nič drugega kot … — vera. Z vso iracionalnostjo, ki pripada stališčem, utemeljenih na avtoriteti religije, ne avtoriteti razuma.
Ozavestiti pa moramo tudi možnost, da je z razumom mogoče bolje utemeljiti prepričanja, ki so tej veri nasprotna. Vera v svobodo je morda samo trdoživa modna muha.
Cilj politike ne bi smela biti osvoboditev ljudi, temveč njihova sreča. Za nas, otroke krščanstva, humanizma in liberalizma, se zdi takšna trditev hudo pohujšanje nad človekovim dostojanstvom. Se bomo pač morali navaditi, da se čas vere v svobodo mogoče izteka. Liberalni diskurz precenjuje človekovo svobodo in človekov razum. Ljudje smo v zadnji instanci predvidljivi algoritmi, ki jih bo s pomočjo umetne inteligence, razvite nevroznanosti in informacijske tehnologije v nekaj desetletjih mogoče shekati, kot v svojih knjigah prepričljivo razmišlja izraelski avtor Yuval Noah Harari.
Človekovo svobodo bomo lahko razgalili. (Si lahko predstavljamo kaj bolj ponižujočega!?) Kako se bomo odločili, ko bomo imeli na voljo na eni strani srečo oz. izpolnjeno življenje, ki nam ga bo ponujalo zvesto sledenje predlogom velealgoritma ali oblaka — kot nekoč vodilom nebeškega Boga —, na drugi strani pa igro v farsi svobode?
Potreba po novi zgodbi
Nove okoliščine bodo zahtevale nove etične, religiozne in filozofske temelje, ki bodo ponudili smisel tudi v postliberalnem času. Če nas danes osmišlja predvsem zavest o svobodnem ustvarjanju lastnega življenjskega projekta, nas bo v postsvobodnem času morda morala (v stari religiozni maniri) osmišljati zavest o zvestem sledenju blagohotnim nasvetom “božanskega Algoritma”.
Te misli so na nek način zastrašujoče. Toda pomirja me zavedanje o človekovi brezmejni umski prilagodljivosti. Pač, rojeni smo v liberalni svet. Vzgojeni v humanistični religiji, kot pravi Harari. Zdaj si vsaj lahko predstavljamo, s kakšno grozo in slutnjo brezsmiselnosti gledajo na naš humanistično-liberalni nazor islamski in drugi verski tradicionalisti. Najbrž s podobnim občutkom groze, s kakršnim mi razmišljamo o svetu, v katerem posameznikova svoboda ne bo imela posebne teže.
Da, pred nami je čas ustvarjalnega snovanja novih etik, novih idejnih sistemov, novih religij, prilagojenih novim biotehnološkim okoliščinam. Verjetno bomo morali prevrednotiti delo in posameznikovo svobodo, močneje ovrednotiti skupnost, ustvarjalnost, estetiko, igrivost, morda ponovno legitimizirati — upajmo, da samo virtualno — krutost.
Prepričljiva iskrenost
Ja, ljudje smo vpeti v zgodbe. Tem bolje, če so te zgodbe prepričljive, kompleksne, zanimive. Tem bolje, če zgodba svoje like nagovarja in nam daje občutek pomembnosti in nepogrešljivosti. Ne smemo se preveč šopiriti z resnicoljubnostjo. Tudi mi namreč nismo nič drugega kot predestinirani organizmi, ujeti v biokemične procese, ki jim je za visokoleteči koncept resnice figo mar.
Toda kljub vsemu lahko hvalimo Boga, da nam omogoča, da dojemamo svet kot nekaj smiselnega, in da nas zapovrh zalaga še s prepričljivim občutkom, da je ta naša vera v smisel, v to našo zgodbo tudi iskrena.
To je dovolj.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 9. januarja 2019, pod naslovom Zgodbe, ki nas rešujejo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.