Najprej diskreditacija, potem streljačina
Če prav razumem, predsednik največje opozicijske stranke v svojih retvitih že podpira streljanje političnih nasprotnikov. Kako je že nekoč rekel? “Najprej diskreditacija, potem likvidacija.”
Sovražni govor dobiva svoje temačno, žal pričakovano nadaljevanje. To nam je prepričljivo pojasnil njegov nekdanji minister dr. Žiga Turk, ko je — kakšna ironija! — na debati s Socialnimi demokrati poznavalsko zaključil, da sovražni govor še nikogar ni ubil in da kar ne ubije, okrepi.
Streljačina, objavljena na strankarskem tviterskem trolu pod psevdonimom Vanja Dolžan, ki jo je retvital Janez Janša, je animacija z delom avtentičnega posnetka znamenitega zadnjega govora Nicolaeja Ceauşescuja 21. decembra 1989 — nekaj dni pred tem, ko so ga skupaj z ženo Eleno po hitrem postopku obsodili na smrt in na božični dan ustrelili.
Komunjare so žive in zdrave
Animacijo, objavljeno na Twitterju dva dni po božiču, avtor uvaja z besedami: “Zakaj se komunjare bojijo Božiča? No, tu je odgovor: Božić 1989.”
V videu vidimo Nicolaeja in Eleno Ceauşescu, kako ju pokosi rafal — potem pa, oblečene v enaka oblačila, še slovenske politike: Dejana Židana z ženo, Milana in Štefko Kučan, Mira Cerarja s partnerko, Karla Erjavca z ženo, Tanjo Fajon s partnerjem, Luko Mesca s partnerko, Marjana Šarca z ženo, Milana Brgleza z ženo (z logotipom stranke SD namesto obraza), za konec pa še “šaleškega Dona in Donatelo”, namreč Andrejo Katič in Bojana Kontiča.
Asociacija je jasna: “komunjare” čaka ali bi morala čakati podobna usoda kot romunskega diktatorja. Zato bi jih moralo biti strah božičnega dne in morda kakšnega zidu, pred katerim bi jih ustrelili.
Omenjeni bi nas verjetno lahko pomirili na podoben način, kot je v ponedeljek zapisal Marko Crnkovič, te dni sicer deležen številnih napadov in žalitev: Žiga Turk je imel prav. Besede res ne ubijajo. Še sem živ in zdrav.
Res je. Kolikor vemo, so tudi zgoraj naštete komunjare s svojimi soprogami in partnerkami še vsi po vrsti živi in zdravi.
Ironično
Primer kaže na ultimativno disproporcionalnost Janševe zimzelene manipulacije z izjavo “najprej diskreditacija, potem likvidacija”. O tem sem pisal že pred leti v članku Jezikovne likvidacije in primer JJ, pred mesecem dni pa v članku Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega o novem motu Žige Turka.
Ker če besede namreč ne ubijajo, temveč zgolj diskreditirajo, potem je “vzročna” povezava, na kateri jaha ves ta njihov fear-mongering pred komunizmom, neutemeljena.
Še več! Po Turkovem prepričanju diskreditacija nikoli ne preide in ne more preiti v likvidacijo. Turk s tem nehote zanika — in to, ironično, ravno ob dopovedovanju Socialnim demokratom, torej komunistom — Janševo Kučanu pripisano manipulacijo z diskreditacijo kot pripravo na likvidacijo.
Veselo pričakovanje in kognitivna disonanca
Streljačina ni bila deležna prav nobene pozornosti tistih, ki bi jih to moralo zanimati. Še najmanj pozornosti novinarjev.
In ker ni bilo družbeno relevantnih reakcij, kaj šele protestov, zgražanj in opozoríl, nam preostane samo še teoretski interes — ki pa najbrž ne more doseči kaj drugega, kot da se lahko samo čudimo selektivnemu biasu “občutljivosti za likvidacijo” in spremljajočim kognitivnim disonancam:
Ko streljajo naše, je vse narobe. Gre za napovedane in končno le realizirane likvidacije. Ko mi streljamo njihove, pa je vse v najlepšem redu. Celo zaželeno je, saj manifestira nekaj božične radosti in prijetnega veselega pričakovanja.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 9. januarja 2019, pod naslovom “Mi lahko likvidiramo, vi ne”. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
Romunski diktator Nicolae Ceaușescu (1918–89), generalni sekretar Romunske komunistične partije (1965–89), predsednik Državnega sveta (1967–89) in predsednik Republike (1974–89).