Koga moti sakralni kič v Pahorjevi palači?

Borut Pahor je ob obisku v Brezjah napovedal, da bo glinaste jaslice, ki so mu jih podarili tamkajšnji frančiškani, dal postaviti pod božično smreko ali jelko v kristalno dvorano predsedniške palače. Ali je s tem kršil načelo ločenosti cerkve in države? Po mojem niti malo. To se lahko zdi sporno samo zateženim liberalnim črkobralcem ateizma in laicizma.

Jaz osebno kot do vernih toleranten ateist in ljubitelj umetnosti sicer cenim tudi sakralno umetnost. Okrog božiča mi podobno paše poslušati Bachov Božični oratorij ali Haendlovega Mesijo kot na novega leta dan dopoldne Radetzky-Marsch v izvedbi Dunajskih filharmonikov.

To nekako spada zraven. Jaslice pa ne. Ne zame.

Ljubko in srčkano

Figure in figurice Marije, Jožefa in Jezuščka, pa pastirjev in treh modrih ter ovčic in kravic in osličkov, postavljene na mah in seno, se mi zdijo ultimativni sakralni kič, ki ga dopolnjuje še izvirno in zgovorno deminutivna slovenska beseda za ta običaj.

Fascinacijo z božično skrivnostjo božjega učlovečenja še nekako razumem, koncepta in smisla njene vizualizacije pa niti malo — razen kot vizualno berglo za krepitev vere in popestritev praznovanja božiča.

Da ne bo pomote: ne govorim o umetniških upodobitvah Jezusovega rojstva ali poklona svetih treh kraljev, kot so jih naslikali El Greco, Giotto, Caravaggio, Leonardo, Rubens, Bruegel itd. Govorim o teh infantilnih 3D instalacijah, ki me spominjajo na otročje obsesije izdelovalcev in zbirateljev miniaturnih vlakcev. 

Jaslice se mi lahko eventualno zdijo ljubke in srčkane — a kar je ljubko in srčkano, za moj okus ne more biti lépo in estetsko v dobesednem pomenu besede, kot ga poznamo iz umetnosti.

Ampak naj bo. Od jaslic je obseden ves krščanski svet — vključno z mnogimi, premnogimi (katoliškimi) ateisti —, tako da s tem ne bom preveč polemiziral. Samo povem, da si o jaslicah pač mislim svoje.

“Bog žívi Slovenijo!”

A karkoli že si o tem mislim, sem tudi prepričan, da je Slovenija kot sicer normalna laična država kot vse druge vendarle preveč brezbožna, morda celo preveč antikatoliška, da ne rečem antiklerikalna — in to, dodajam, ne da bi bila ta družba kdo ve kako impregnirana s klerikalizmom. To dokazuje zgražanje nad Pahorjevo namero, da bo v predsedniško palačo inštaliral jaslice. Res ne vem, v čem bi bil problem, če bo to res storil.

Naj vas spomnim še na “incident”, ki se je zgodil julija v Državnem zboru. Podobno kot to zdaj z jaslicami se mi tudi tisto ni zdelo problematično, ko je Matej Tonin na konstitutivni seji rekel: “Bog žívi Slovenijo!” — nakar je trčeni Franc Trček iz stranke Levica stresel iz rokava ne več ne manj kot sedem členov Ustave (3., 7., 14., 19., 34., 35. in 41.), ki da jih je takratni začasni predsednik DZ s tem kršil.

Funkcionalni in miselni analfabeti

Prepir za osličkovo figurico, navzočo ob Odrešenikovem rojstvu, ki ga je s pomočjo zoprnežev ateizma in po drugi strani tudi zagretih zagovornikov pobožnosti kot pomembnega elementa človekove identitete nehote sprožil predsednik Pahor, pa po mojem ni bil toliko politični problem, temveč morda še bolj, če ne celo izključno komunikacijski.

Ker kdo se je sploh zgražal nad predsednikovo idejo?

Kolikor vem, je to bil samo nek populistično popularen bloger, ki s svojo bizarno pripombo na račun domnevne neprimernosti jaslic v predsedniški palači ni ravno potegnil za seboj množic zakrknjenih ateistov. Nihče ni ne verbalno ne fizično navalil na Erjavčevo, da bi demoliral Pahorjevo brezjansko instalacijo.

Vem pa tudi, da so pobožnjakarji, konkretno tisti najbolj nestrpni desničarski mediji v nadaljevanju zgodbe z vsemi topovi udarili po tem blogerju — ker je nekoč morda imel čast spoznati Gregorja Grozovitega Golobiča — in po drugih fanatičnih antiklerikalcih, ki jih v tem primeru sicer ni bilo ne videti ne slišati, za vsak primer pa še po normalnih zagovornikih ločenosti cerkve in države.

Tako se je iz nedolžnih jaslic v predsedniški palači nazadnje izcimila novica, da so “levičarji pobesneli”.

Hja, dandanes se pač splača biti nestrpen. Nestrpneži izpadejo moralnejši in bolj spoštovani od drugih, predvsem pa kao državljansko ozaveščeni — in za nameček še bolj brani, če se kot funkcionalni in miselni analfabeti slučajno izražajo na družbenih omrežjih.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 6. januarja 2019, pod naslovom Jaslice so kvečjemu estetski problem, ne politični. Verzija na Fokuspokusu je editirana.