Novoletne zaobljube v telefonu in screentime mladostnikov
Neglede na to, ali smo v novo leto pridrsali spokojno ali divje, nas je pričakal opomnik, da smo obrnili še en list na koledarju stoletja. Če je konec leta čas za sestavljanje seznama zaobljub, pa smo zdaj že tam, ko jih moramo začeti izpolnjevati.
Če bi hoteli biti dosledni, bi dan moral imeti več kot 24 ur. Čeprav smo menedžerji lastnega časa, smo tudi ujetniki pričakovanj okolice. Odrasli ta pričakovanja uspešno uravnavamo in postajamo na njih tudi imuni. Toda to so kompetence, ki jih otroci in mladostniki nimajo. Pričakovanja do njih ima virtualna okolica.
Raziskave potrjujejo korelacijo med uporabo družbenih omrežij in depresijami pri najstnicah. Toda morda moramo gledati širšo ali celo obrnjeno sliko? Če nismo niti odrasli pripravljeni na virtualni svet platforme, kako naj bodo šele otroci in mladostniki? Zato nasprotniki poskušajo dokazovati, da so mladi že tako ali tako depresivni in da zato več časa — recimo 14-letnice 9 ur na dan — preživijo na družbenih omrežjih.
Velika pričakovanja
Preprostega odgovora na ta vprašanja ni. A jasno je, da družba od vsakega posameznika pričakuje vedno več.
Naš odzivni čas se je moral bistveno skrajšati. Časa za premislek imamo vedno manj. Mailov in sporočil, na katere moramo ali mislimo, da moramo odgovoriti v najkrajšem možnem času, je vedno več. V svoj razpoložljivi čas moramo stlačiti vse več odzivov, vse več pričakovanj — in s tem tudi vse več neuresničenih nalog.
Teh nalog se ob koncu tedna, meseca, leta pač nabere kar precej. Zato je ljudi, ki jih vse to obremenjuje, vedno več. Mnoge je to pripeljalo do izgorelosti in kronične izčrpanosti.
Odrasli to poskušamo nekako uravnavati z iskanjem ravnovesja med bolj in manj prioritetnimi pričakovanji. Otroci in mladostniki pa to delajo težje — če sploh. Zagotovo so pozivi vrstnikov in vzornikov pomemben klic, ki se mu le težko uprejo.
Del našega življenja
Prenosni telefoni so nam z večopravilnostjo izjemno olajšali življenje. Naša pisarna je lahko povsod, kar nam prihrani mnogo mnogo časa. Po drugi strani pa se zavedamo, da od nas samoumevno pričakujejo, da se bomo odzvali takoj. Smo v stalni pripravljenosti. Vsako sporočilo terja svoj odziv. Sprejeli smo to igro uresničevanja pričakovanj! Sebe in druge smo navadili, da se odzovemo takoj. Nihče ne pričakuje, da bo na mail čakal tako dolgo kot na poštno pošiljko.
Si še znamo predstavljati enotedenske počitnice brez SMS-ov in družbenih omrežij? Četudi poskušamo zreducirati svoj screentime, je to težko, ker so ekrani del našega življenja.
Ko sem o novoletnih načrtih govorila z mlajšim sinom, mi je rekel, da ima zaobljube v opomniku v telefonu. Ta ga bo redno opozarjal na zaveze. Če bi za nekaj mescev ostal brez telefona, verjetno tudi novoletnih zaobljub ne bi mogel uresničevati!
Želim vam leto brez preganjanja opomnikov!
