Samo vprašanje časa: Kdaj bi pa vi praznovali novo leto?
Ne vem zakaj, ampak v praznovanju novega leta je nekaj motečega. Nekaj motnega in nejasnega. Vsako leto me nekaj zmoti in vsako leto sem tiho. Iz tega nejasnega občutka, ki me ne ravno žre, srbi pa vsekakor, bom skušal napraviti dostojen problem, vreden svojega imena.
Kot prvo: novemu letu kot praznovanju ene najbolj osnovnih časovnih enot v posameznikovem življenju dajemo premalo teže. Pa ne po lastni krivdi. Novo leto je čudno postavljeno samo teden dni za velikim praznikom, božičem — kar našo praznovanjsko naravo zmoti. Kdaj naj bom bolj radosten? Za božič ali teden dni pozneje, ko pride novo leto?
Obenem pa novo leto v bistvu praznujemo kar dvakrat: ne samo 1. januarja, temveč tudi ob začetku šolskega oz. študijskega leta. Kdaj naj torej sprejmem novoletne zaobljube? Kdaj naj si rečem: “Pa je minilo leto!”? Navodila so nejasna, zmeda pri praznikoljubcih pa nezanemarljiva.
Čas, ki nadvlada
Naprej. Novo leto nima osrednjega simbola. Okej, imate prav: vsakokratna številka, ki označuje prihajajoče leto, na nek način nastopa kot simbol. Ampak morda je ravno to tisto, kar me tako zmoti? Hudičeve številke!
V praznovanju novega leta je nekaj … — ja, hudičevega. Če pogledam, kako praznuje novo leto cerkev, vidim svojevrstno priznanje nemoči: kot osuplost Boga nad časom (in prostorom), ki celo Njega samega očitno presega. Še nekaj dni prej praznujemo veličasten božji praznik, teden dni poznaje pa minevanje časa prav po pogansko pripišemo … — hja, minevanju časa.
Zapovrh pa še čas določimo z nečim tako profanim, kot je številka. Kot da bi cerkveno leto reklo: “Božji prazniki so sicer nadvse pomembni in veličastni, ampak minevanja časa ne obvladuje niti Bog. Čas mineva kot brezčutna pošast. Najprej je čas, potem Bog … — potem pa vse ostalo.
No, ne rečem, da mi ta notranja napetost božje (ne)moči ni všeč. Ampak te hudičeve številke … Kot da bi bilo mogoče čas matematično hladno kategorizirati! No, pa saj ga je mogoče, seveda! In ravno to je problem. Ker če ga je mogoče, to še ne pomeni, da ga tudi moramo ali da je tako najbolje.
Poimenujmo leta
Če mene vprašate, bi morali letom dati imena. Nekako tako kot Kitajci. Če bi me zdajle nekdo vprašal, kaj se mi je zgodilo recimo v letu 2014, bi mu zelo težko odgovoril. Celo malce živčen bi postal, ker mi ta letnica prikliče v spomin tako borno bero spominov.
Če pa bi me denimo vprašali, kaj se mi je zgodilo recimo v Kosobrinovem letu, pa bi kaj hitro znal naplesti zgodbo. Kosobrin — kot moj pravkar izmišljeni simbol leta 2014 — bi vezal nase različne dogodke, podobe in spomine.
Ja, te gole številke mi grejo v nos in mi kazijo praznovanje. Dva tisoč devetnajst! Kako ničevo, prazno, abstraktno, nečloveško! To naj si zapišejo računalniki in algoritmi — žalostnim ali veselim ljudem pa za boljšo oznako ponudite lepšo in globljo besedo. Ali je 2019 sploh beseda?!
Če imajo javni prostori imena — recimo Prešernov trg, Trnovo, Pučnikova soba —, tudi ne vidim razloga, zakaj ne bi imel imena tudi javni, skupni čas?
Problem je tudi, da smo vstopili že v 2019. leto. Predstavljajte si, da bi recimo napočilo leto 9. Pred očmi bi živo imeli še vseh prejšnjih osem let in bi na to deveto leto lažje gledali z upanjem in pričakovanjem, kaj bo novega prineslo. Po 2019 letih pa se človek naveliča šteti.
Z vsakim novim letom se tudi zmanjša relativna matematična razlika med starim in novim letom glede na vsa šteta leta. In predstavljajte si, kaj bo, ko bomo leta 3948228. Kar nekoliko duhamorno, kaj?
Razsvetenje časa
Merjenje časa je bilo že od nekdaj sumljivo in nevarno početje. Na iznajdbo urnega mehanizma v srednjem veku se je muslimanski svet odzval precej drugače kot krščanski. Islam je — očitno v skrbi za bolj sveti status časa — zavrnil postavitev ur na minarete, medtem ko je krščanstvo sčasoma pribilo ure na zvonike svojih cerkva in katedral.
Da, da, tako se začne razsvetenje sveta. Tako, da montiraš minevanje razkrinkujočo časomerilno napravo na sredino javnega prostora.
S časom je križ. Tudi zaradi besede in merjenja. Zaradi zavesti, da je čas mogoče razdeliti na nake dela, enote, namreč dobimo vtis, da čas teče vedno enako in da je vedno enako čas.
Stari Grki so za čas imeli dve besedi: “chronos” (kot čas, ki teče) in “kairos” (kot pravi, izpolnjeni čas). Ko pa enkrat čas tako transparentno merimo in štejemo — in ko imamo zanj zapovrh samo eno besedo —, se nam izmika misel, da je nek čas mogoče radikalno drugačen čas kot nek drug čas: 34 sekund je pač 34 sekund, kakorkoli že obrnemo.
Novo leto kot novo poletje
Praznovanje novega leta je bilo v zgodovini Zahoda raznoliko tudi datumsko. Tudi zato tem bolj navijam za spremembo časa novega leta. Osebno bi mi bilo veliko bliže, če bi novo leto pripeli k nekemu drugemu prazniku, recimo k božiču in z njim k zimskemu solsticiju. Ali pa morda še bolje: k pomladnemu enakonočju. Ali k veliki noči. (O bornem praznovanju pomladi sem sicer že tarnal.)
Vsi ti datumi so v preteklosti že služili praznovanju novega leta. Tako bi dobili vsaj en osrednji, velik, veličasten, s pomenom nabit praznik. Izmed vseh možnosti, ki jih za praznovanje novega leta imamo, prav 1. januar deluje res nekoliko posiljeno in izumetničeno.
Morda se bo komu zazdelo, da sem iz nič naredil problem. Super! Čeprav je na svetu že tako ali tako preveč problemov, bi bila velika škoda, če si ne bi dovolili ustvariti še drugih, ljubkih, neusodnih, tako rekoč minornih problemov. Naj bo leto 2019 polno takšnih!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 2. januarja 2019, pod naslovom Liliputanski problemi z novim letom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.