Sveta zateženost proslavljanja plebiscita. Razvedrilo prepovedano.

28.12.2018 / 06:10 1 komentar
Strahospoštovanje zgodovine hromi ustvarjalce in publiko. Slovenci so pač zateženi. Primer “osamosvojitvenega” filma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Normalno, da ob dnevu samostojnosti in enotnosti po dolžnosti in defaultu državotvorna nacionalka predvaja priložnosti primerne vsebine. Znajde pa se v zadregi, ko “treba” dati na program primeren film. Slovenski film, ki bi govoril o osamosvajanju. Kaj pa naj izbere? Repertoar filmov na to temo namreč ne obstaja.

Tako je TV Slovenija v sredo, 26. decembra, ko bi se po neki državljanski logiki morali vsi skupaj prosto po nadškofu Zoretu “krotko” spominjati tistih prelomnih časov, zavrtela film, za katerega nisem še nikoli slišal.

1991: Neizstreljeni naboj (2011) ni edini slovenski film, za katerega še nisem slišal. Vendar si kot soliden, verjetno nadpovprečen poznavalec domače kinematografije drznem reči, da če jaz nisem zanj slišal, potem to pomeni, da zanj ni slišal skoraj nihče. Da ga je videlo zanemarljivo malo ljudi. TVS ga je premierno predvajala ob 20-letnici osamosvojitve, v kinu pa ga kot TV film sploh niso vrteli.

Pretežka, prezapletena, prekompleksna, premnogoplastna tema?

Ali ni čudno, da imamo osamosvojitev po eni strani strani za najpomembnejši dogodek v slovenski zgodovini sploh — in ne samo, da jo imamo, ampak najbrž celo res je —, da pa po drugi strani to očitno ni in ni tema, ki bi ne samo filmske in literarne plus dramske, če ne tudi druge ustvarjalce omembe vredno inspirirala za umetniška dela ali vsaj za pop kulturo?

Je problem v tem, da je tema osamosvojitve neprimerna, pretežka, preveč zapletena, preveč kompleksna, preveč mnogoplastna za umetniško profesionalno obdelavo?

Po mojem ne. Na pamet bi rekel, da je ravno obratno. Ta tema se po neki ustvarjalni logiki ponuja kar sama. Osamosvajanje (kot proces in obdobje) je bilo za državljane dramatično, vojna sama pa je bila sicer kratka, vendar bi v njej kot v vsaki drugi lahko našli nesporne elemente tako heroizma kot tragičnosti. Strah in pogum, da rečem po domače.

V čem je torej problem?

Slovenska osamosvojitev (še) ni udomačena tema, ki bi si jo ustvarjalci drznili dojemati ireverentno in na polno izkoriščali umetniško svobodo kot svojo neodtujljivo in sine qua non pravico. Ko pomislijo na osamosvojitev, zmrznejo. Ko nanese na osamosvojitev, ne znajo razmišljati kreativno, domišljijsko, asociativno, figurativno, simbolično, magari blasfemično.​

Strahospoštovanja vredna zgodovina

Grem stavit, da bodo desničarji na zgornja vprašanja očitajoče odgovarjali, da je vse to morda že res, vendar da prav to v resnici dokazuje, da osamosvojitev ni bila naša “intimna opcija”, kot radi rečejo — ali vsaj ne “intimna opcija” tistih kulturnih marksistov, ki krojijo kulturno in filmsko in uredniško politiko. Ker smo si kao podzavestno želeli, da nikoli ne bi zapustili socialističnega zapečka, kjer smo se greli ob 133. členu.

No, to bi bilo seveda nakladanje. Pravi razlog za to nesposobnost, da bi ustvarili res dober roman ali film ali dramo — če že ne tudi naslikali ali skomponirali kaj impozantnega na temo osamosvojitve —, je po mojem državljanski patos, ki hromi tako ustvarjalce kot njihovo potencialno publiko.

Slovenska osamosvojitev je v zavesti ljudi preveč mogočna in strahospoštovanja vredna zgodovina — morda še premalo časovno oddaljena, a tudi to bi bil za lase privlečen izgovor —, da bi jo dojemali tako, kot ustvarjalci morajo dojemati svoje teme in motive.

Slovenska osamosvojitev (še) ni udomačena tema, ki bi si jo ustvarjalci drznili dojemati ireverentno in na polno izkoriščali umetniško svobodo kot svojo neodtujljivo in sine qua non pravico. Ko pomislijo na osamosvojitev, zmrznejo. Ko nanese na osamosvojitev, ne znajo razmišljati kreativno, domišljijsko, asociativno, figurativno, simbolično, magari blasfemično.

Ker kaj bi pa Trubar na to rekel!

Ne govorim o tem, da bi zdaj moral kdo potvarjati in revidirati zgodovino ali težiti s pluralnimi ali alternativnimi resnicami. Govorim o tem, da je sproščenost v zvezi z osamosvojitvijo nacionalno mentalno nezaželena.

O osamosvojitvi se ne spodobi razmišljati v kontekstu razvedrila. Osamosvojitev je v slovenskih glavah cepljena proti pop kulturi. Obstaja samo v nekem drugem, resnobnem, usodnostnem, intelektualističnem, patetičnem mindsetu.

Osamosvojitev kot lifestyle je vsaj podzavestno diskreditirana. Nerodno nam je biti boganeboječ do tega dela zgodovine. Ker so bili dogodki v letih 1990/91 preveč resni, da bi jih danes lahko obravnavali kako drugače kot z enako resnostjo.

Slovenci so pač zateženi. Celo bolj papeški od papeža. TV Slovenija na božični večer prenaša polnočnico iz zabačene cerkve in s tem dá božiču pridih neurbane, tako rekoč etnološke vsebine. Kot da je božič v bistvu cerkljanska laufarija. Medtem pa ORF prenaša polnočnico iz bazilike sv. Petra v Rimu, HRT pa (na 3. programu) vrti film … — Jesus Christ Superstar.

Ah, ne! Za slovensko televizijo in njene gledalce bi to bilo preveč anacionalno, če ne celo svetoskrunsko. Priden in pošten Slovenec pa res ne more gledati JCS za božič! Niti poslušati molitev v italijanščini ali španščini ali celo latinščini. Ker kaj bi pa Trubar na to rekel! Nismo se za to borili.

Diletantski izdelek

Neizstreljeni naboj je diletantski izdelek, ki v normalni nacionalni in za nameček še z javnimi sredstvi subvencionirani kinematografiji nikoli ne bi mogel biti posnet.

No, seveda: financirali in posneli so ga samo zato, ker govori o osamosvojitvi. Ker se je avtor romana spomnil, da bi lahko po lastni predlogi napisal scenarij, in ker je producent z idejo filma na to temo dobil na mizo ponudbo, ki je ni mogel zavrniti.

Scenarist in režiser sta posnela film, v katerem protagonisti govorijo pogovorni jezik in preklinjajo, tu in tam prdijo in kozlajo, včasih celo povedo ali se jim pripeti nekaj smešnega. To je njun artistični izgovor, da sta posnela gledljiv, sproščen film, ki ga bodo slovenske mase gledale kot najmanj Gremo mi po svoje 1 in 2 skupaj.

Žal ne. Kar je škoda. Neizstreljeni naboj govori  dilemah mladih vojakov, ki na koncu pripeljejo tako daleč, da dezerter iz JLA, ki je prebegnil k Teritorialcem, nazadnje (nevede) ubije svojega najboljšega prijatelja (ki ni prebegnil). Zaplet je sam po sebi tragičen kot prava aristotelovska hamartija.

Vendar je film oscenarjen in zrežiran (in v glavnem odigran) tako neprofesionalno, da je ta potencial izginil nekam med vrstice tedanjih časopisnih poročil, obujanje spominov udeležencev vojne in v negledane slote prazničnega programa TVS.

Ta ga bo sodeč po dosedanjem tempu tretjič dala na program leta 2025. Ko bomo spet ugotavljali, da za ta film nismo še nikoli slišali.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE