Mojih 15 the best of 2018 tekstov na Fokuspokusu
Od svojih točno 200 tekstov, ki sem jih letos (do danes, brez tega) objavil na Fokuspokusu — konkretno: tri četrtine “ekskluzivnih”, četrt pa ponatisnjenih iz nedeljskega Večera, kjer imam redno tedensko kolumno, plus par iz Obrazov —, sem izbral 15 najboljših. Zame najboljših in meni najljubših in po mojem tudi najbolj pametnih in posrečenih.
Gre za tekste, ki niso bili med najbolj branimi, niti se v njih nisem nujno lotil najbolj razvpitih tem, ki so zaznamovale leta 2018. Bi pa vsekakor rad videl, da jim še enkrat posvetite pozornost. Editor’s choice by the Editor.
Ob vsakem ponatisu spodaj še kak stavek ali dva o tem, zakaj prav ta kolumna.
Vsi teksti so zdaj itak odklenjeni. Razvrščeni so kronološko.
Enkrat do konca leta pa še the best of tekstov vseh ostalih avtorjev na Fokuspokusu.
1. [9.1.] Žal mi je, da tega pripetljaja oz. performansa nisem videl v živo. Sem pa kar malo važen, da mi ga je uspelo ovekovečiti. Ker je šel v glavnem precej mimo. Bralce mimogrede prosim, da posebej opazijo sintagme “artistkin rekvizit (da ne rečem model) za mobilno mrtvo prirodo” in “svinjski (de)file”.
Sizifova svinja: Porkamadonizacija muslimanov, komunistov, mesojedcev …
Kam gre izobraževanje, ko mlade umetnike mentorirajo za aktivizem za socialno, ideološko ekstremne/ekstremistične ideje?
2. in 3. [15.2. in 15.3.] Tukaj sta tudi kar dva na temo učiteljske stavke. Ker se mi zdi pomebno, da temu posvečamo pozornost. Za razliko od takratnega in zlasti sedanjega šolskega ministra.
Stoji učilna zidana in bo še stala: Zakaj je treba učitelje podpreti.
Ne dovolimo, da država z uravnilovko sesuje ta plemeniti poklic. Učitelji imajo zasluge za to, da smo danes to, kar smo.
Štrukljeva šolska stavka: Prijeten počitniški dan s šoloobveznim otrokom.
Šolske stavke mnogi ne podpirajo več. Slovenski zeitgeist je pač takšen, da nam gre na živce skoraj vse, kar je državno.
4. [29.3.] Pri tem tekstu se mi zdi fajn, da sem opazil — ali vsaj uganil — Šarčeve adute še pred volitvami. Za razliko od drugih, ki so ga takrat zlasti na to temo skoz pljuvali, zdaj pa so glede sedanjega premiera doživeli razsvetljenje.
Kratko in jedrnato in oksimoronično: Šarčeva lekcija konkurenci v 20 točkah.
Program LMŠ: kaj pa, če je v tej politični anoreksiji neka daljnovidnost, da ne rečemo genialnost, ki je še ne razumemo?
5. [2.4.] Take zadeve ne bi smelo mimo nas neopažene. Ker je ta bližina, da ne rečem podobnost med religijo in advertisingom zelo zgovorna.
Velikonočna ironija msgr. Zoreta: RKC pritrjuje Mercatorjevemu sporočilu.
Verske poslanice — vsaj katoliške — postajajo TV žanr zase, ki ni prav daleč od oglasov za Mercator. Radi imamo domače.
6. [17.4.] Da ga je Miro Cerar sesul v predvolilnem intervjuju, je bil za Požarja verjetno dogodek leta. Čeprav tudi čuden precedens za takrat še premiera.
Sedem debelih resnic Mira Cerarja o Požarsuportu.
Na volitvah ne bodo uspešni tisti z argumenti, temveč tisti, ki bodo pokasirali negativnosti, neumnosti in umazanije.
7. [2.5.] Prvomajske proslave na Rožniku so zgovoren lifestyle pop in priložnost za sociologijo samohvale in samozadovoljnosti. Sam si najbolj štejem v čast, da sem napisal tole: “Slovenska raperska poanta se mi zdi nekaj takega kot Med iskrenimi ljudmi [od Mojmirja Sepeta]”.
Rap na Rožniku 1. maja: Lepo je v naši domovini biti mlad, če si upokojenec.
Janković in Jankovič. Med iskrenimi ljudmi. Nekoč čevapčiči in Balašević, danes burgerji in raperji. Brez komunajzerja.
8. [12.5.] Predvolilna konvencija SDS v Celju je bila letošnji highlight te stranke. Pri čemer bi “highlight” prevedel kot “preblisk”. Nakar so spet padli nazaj v svojo žalostno politikantsko bedo.
Slovenski pozdrav od SDS: Novi Jeruzalem in drugi prihod Odrešenika.
Sinoči so se pokazali v normalni luči. Kot spodobna, državotvorna, desno-sredinska stranka. Spektakelsko, spektakularno.
9. [14.8.] V bistvu nič novega o levičarjih, ker tipično od teh na javnem radiu ali televiziji, ampak pri tem tekstu mi je med drugim najbolj všeč naslov.
Na Radiu, glej, obrazek blöd Mateja Šurca, na licu levih solzic sled …
“Ponosen vrne se junak, ovenčan s slavo svetlih zmag. In vriskoma vrgel bo titovko v zrak, ko stopil čez tvoj bo prag!”
10. [15.8.] Kolumna iz avgustovskih Obrazov. To anekdoto s škodami sem prvič povedal v neki anketi ob 20-letnici sovjetske okupacije Češkoslovaške — mislim, da v reviji Teleks leta 1988! Seveda pa znam po 30 letih bolje pisat.
Škoda 1000 MB in češko-slovenska solidarnost po 50 letih.
In še danes se živo spominjam, da je mama, ko se je tista kolona škod z zastavami odpeljala mimo, rekla: “Ubogi reveži!”
11. in 12. [3.9. in 8.9.] Oče Strehovec in general Šiško navidez nimata nič skupnega — imajo pa veliko skupnega obtožbe oz. ovadbe, ki sta jih fasala. Namišljeno domoljubje in patetično antisplavarjenje sta žal veliki temi.
Primer p. Strehovca: Prednost tepene, zasmehovane, podcenjene desne gverile.
Antiaborcionistični moralni fanatizem je sicer smešen. Smešno pa je tudi tožariti antiaborcioniste politiki in policiji.
Šiškovo šuntanje kot verbalni, mnenjski delikt. Orwellovski miselni zločin.
Bo Šiško obtožen, obsojen za to, da je s svojo četico koraka prišel in rekel: “Naredite mi to deželo spet štajersko!”?
13. [13.9.] Ne, Bernard Brščič zagotovo ni osebnost leta, pa vendar noben letni izbor ne more mimo njega. Še posebej, če je tekst tako rekoč kompendij desničarskih nesramnosti in bizarnosti.
Seks z otroki in psi najbolj paše med branjem Komunističnega manifesta.
Če ni kulture, je dovoljeno vse. Tudi tisto, kar nam ni všeč. Tudi tisto, kar je gnusno, primitivno, vulgarno, stupidno.
14. [28.9.] V bistvu poučna zgodbica o tem, kam lahko novinarja pahne novinarstvo in kako se mu družba potem še podeseterjeno maščuje.
Vodušek je mala riba, ki je pregovorno gor plačala. In to z berufsverbotom.
Vudu lutka SLO novinarstva, ki jo je družba preventivno prešpikala s pletilko. Končno sodba, ki je res v imenu ljudstva.
15. [16.10.] Last, but not least še ena poučna zgodbica o slovenskih medijih. Turistično humorna, pa meterološko tudi: “Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat’ 15 vozlov!”
Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat’ Barcolano! (No, vsaj Slovenci.)
Top news samo v SLO. Kaj hoče TVS povedati s to jadralsko evforijo? Da je Trst naš? Da daleč seže naš kozmopolitizem?