Oče naroda. Paternalistično prijazno zlovešči Pahor.
Ne vem, ali ste si na prvem programu TV Slovenija na predvečer dneva samostojnosti in enotnosti ogledali pogovor s Pahorjem. Če si ga niste, pobrskajte po arhivu. In si ga oglejte. Je namreč vredno. Iz več razlogov.
Prvič zato, ker nam je Pahor v njem serviral novo dozo tistega, kar sam razume kot državništvo. Ki postaja vedno bolj patetično. Na meji neokusa. Na meji nedopustnega.
Pahor se pozicionira na tanko mejo samopercipirane veličine in odrešeništva ter Lacanovega SSS. Posameznika, za katerega se predpostavlja, da ve. Kar ustreza njegovi libidinalni strukturi.
Ustreza pa tudi velikemu delu slovenskega volilnega telesa. Saj Pahor trajno zaseda prvo mesto na lestvici priljubljenosti politikov. Volivci so torej zadovoljni.
Tisti, ki tej zadevi sledimo bolj analitično, pa nismo zadovoljni. Bojimo se namreč zdrsa. Zdrsa, ki bo odkril patološko ozadje te državniške poze. To ne bo prijetno za nikogar. Ne za Pahorja in ne za volivce.
Pošarčenje
Drugi razlog, zaradi katerega si je vredno ogledati Pahorjev nastop, je, da se je pri Pahorju začel proces pošarčenja. Pahor je kot politik, ki natančno sledi vsemu, kar je ljudem všeč — spomnimo se fenanja blondink, kopanja jarkov itd. —, zaznal, da je Šarec tisto, kar so mu ob kandidaturi na predsedniških volitvah odrekali vsi razen mene — namreč politik s perspektivo.
Kar Šarec kot predsednik vlade zdaj tudi dokazuje. Učinkovito vodi prvo slovensko manjšinsko vlado. In to tako, da ji priljubljenost raste. Pelje torej navidez nemogoč projekt. Kar je nekaj, kar ni uspelo še nobenemu dosedanjemu predsedniku vlade. Pa so bili vsi v bistveno boljši poziciji od Šarca, saj so vodili večinske vlade. A je priljubljenost njihovih vlad kljub temu padala.
Šarec je v tem smislu politični fenomen, ki ga je vredno proučiti. Pahor oz. njegov tim se je očitno lotil študija primera Šarec. Prvi rezultati so že vidni. Pahor je prevzel Šarčevo reklo, “da ni po župi priplaval”. S tem je Šarec zavračal mnenja, ki so ga dajala v nič, in to je v tem intervjuju prevzel tudi Pahor. Na volivcem všečen način.
Zavestno. Načrtno. Sistematično.
Tretji razlog za ogled Pahorjevega intervjuja je v dejstvu, da njegov nastop dokazuje, kar sem sumila že nekaj časa: da Pahor oz. njegov tim natančno ve, kaj dela.
Pahor je edini politik, ki sistematično uporablja tisto, kar sem pri analizi slovenske politične matrice kot dela slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice zapisala že pred časom: da namreč Slovenci vedno izvolijo očeta. Politika, ki najbolje uteleša očetovsko funkcijo. Kar pomeni politika, ki jim ponuja varnost. In vednost. In ki očitno in jasno prakticira paternalistični odnos. V smislu: “Jaz sem vaš oče. Jaz skrbim za vas. Ni se treba bati. Vse je pod kontrolo. Vem, kaj delam. Vem, kaj moram narediti za vas.”
Pahor vedno bolj javno in očitno postaja prav to: oče naroda. To dela zavestno. Načrtno. Sistematično. Dejstvo, da se predstavlja kot posameznik, za katerega se predpostavlja, da ve, se odlično vklaplja v to igro. Kajti ena od stvari, ki jih oče pooseblja v odnosu do svojega otroka, je to, da ve, za kaj gre. Otrok pa ne. Otrok očetu zaupa. Mu sledi. In ga uboga.
Kot nekoč v 80.
In v tem je četrti razlog, zakaj si je vredno ogledati Pahorjev zadnji intervju na TVS. Pahor je v njem namreč zavestno in s ciljem odigral funkcijo očeta naroda.
Povedal je, da ve, da se bo v bližnji prihodnosti marsikaj spremenilo. Pa ni povedal, kaj. Namigoval je na spremembe v EU. Povedal je, da smo v tranzicijskem času. Tako kot nekoč v 80. letih. Da se neka doba končuje. Pa ni povedal, katera. In da se začenja nova doba. Pa spet ni povedal, katera. Povedal je, da lahko pride do sprememb brez težav. Lahko pa bodo vseeno nastopile težave. Tudi resne. Kot da namiguje na možnost vojne. A tega ni dobesedno rekel. Zato moramo v Sloveniji krepiti vse, kar krepi našo moč. In našo enotnost. Ker bo to Slovenija v bližnji prihodnosti potrebovala.
Skratka, Pahor je bil prijazno zlovešč. Paternalistično prijazno zlovešč.
Totalitaren, nevaren politik
In s tem nevaren. Igral je namreč na karto, da kot predsednik države ve več kot običajni državljani. Kar gotovo ve. Mora vedeti. In da tega, kar ve, ne sme javno povedati.
Kar je verjetno tudi res. Da pa nam, državljanom in državljankam Slovenije zaradi tega, kar ve, svetuje, kaj moramo narediti za svojo prihodnost. Varno prihodnost. Narediti moramo seveda to, kar nam on svetuje. Kar on zahteva. Ne da bi poznali razloge.
To pa je tipično totalitarna politična gesta. Gre namreč za zlorabo zaupanja volivcev z ustrahovanjem. Da za to, da ti sledijo, ne uporabljaš dejstev. Ali informacij. Ampak ustrahovanje.
Vsak človek na kakršnikoli poziciji moči, ki deluje na tak način kot Pahor, je nevaren. Zato bi ga bilo treba s te pozicije odstraniti. Vsakogar. Še posebej, če zaseda najvišje pozicije moči.
Skratka: Pahor se je tokrat pokazal ne več kot narcis, ki ga ne moremo jemati resno — ampak kot totalitarni politik. Nevaren politik.