Nedemokratično: Politik napizdi državljana. Ponavadi Janša, zdaj še Mesec.
Včeraj zjutraj sem prebral naslednji tvit alter varuhinje človekovih pravic Barbare Rajgelj:
“Vprašanje za varuhe svobode govora, javno @rtvslo in @SBobovnik: ali lahko nekomu, ki javno ščuva k nestrpnosti s stavki kot je (navajam): ‘Pedri, pustite nas, naše otroke in pse na miru’, rečemo fašist?”
Že sem hotel pripomniti, da človeku, ki to reče, ne bi ravno rekel “fašist”, ampak kvečjemu “kreten” ali “idiot” ali nekaj podobno pejorativnega … — vendar sem potem ne vem zakaj pozabil.
Nakar dopoldan kje drugje kot na Novi24TV.si preberem, da taisti Bernard Brščič — ki je namreč to rekel — toži Luko Mesca zaradi žalitve, ker mu je rekel “fašist”.
Fast, Freh & Furious
Trdim, da ni pametno zmerjati ljudi s “fašisti” — razen aktivnih pripadnikov in privržencev strank in pripadnikov vojaških formacij med 2. svetovno vojno v Italiji in Tretjem rajhu (če dopustim, da beseda “fašist” v današnji rabi obsega tudi “nacista”).
To sem trdil že v časih, ko ta psovka še ni bila tako razširjena. Občutljivi in/ali politično korektni nekoč niso vsevprek obkladali ljudi s “fašisti”, niti niso bili ti domnevni “fašisti” tako freh in glasni, da bi si takšno drastično oznako morda res zaslužili.
Potem pa je prišla radikalizacija: politična, medijska, retorična, mentalna nasploh. Na obeh straneh. Na strani tako imenovanih fašistov in na strani borcev za lepši jutri.
Kaj bi bil smel in kaj ne
Mesec ne bi bil smel reči Brščiču “fašist”.
Za začetek bi moral vedeti, da ni prav, če politik in poslanec zmerja kogarkoli s kakršnimikoli izrazi, četudi se z njim ne strinja ali ker se mu njegove ideje in besede zdijo neprimerne.
Nedemokratično je, če politik in poslanec napizdi navadnega državljana. Karkoli že je ta rekel. Brščič je sicer vojak desnice, toda to o “pedrih” je izrekel na televiziji v intervjuju, torej v mnenjskem kontekstu — pa če je bil še tako subinteligenten.
Bolj natančno bi bilo, če bi Mesec rekel Brščiču “kreten” ali “idiot” — ali ga napadel s tirado o nesprejemljivosti rabe pejorativnih izrazov za nekatere družbene skupine —, vendar glede na njegov politično izpostavljeni status tudi to seveda ne bi bilo prav.
Pohvalne, bodrilne besede
Politiki naj prepustijo polemiziranje s čudnimi modeli v medijih nam, ki smo za to poklicani. Luka Mesec pa bi to ja moral razumeti. Če ne razume, naj mu pomagam s primerom njegovega poslanskega kolega Janše: ta je še bolj kot on znan po polemiziranju s čudnimi modeli v medijih — pa zanj zaradi tega upravičeno ne najdemo pohvalnih, bodrilnih besed.
Med politiki in novinarji, komentatorji, whatever, je jasna statusna ločnica. Profesionalna, socialna, intencionalna. No, ni jasna. Vedno bolj je zabrisana in vsi skupaj tudi vedno bolj megleno vidimo.
A kakorkoli, Mesec ima dovolj tarč pred nosom, zato se mu ni treba spravljati na Brščiča. Poslanci iz vrst SDS podobno žaltave razdirajo kot Brščič, tako da mu ne bo zmanjkalo dela.
Provokacija? Ah …
V zvezi z izrečeno oznako “fašist” Mesec pravi:
“To je bila provokacija. Za njo stojim in sem jo pripravljen dokazovati in tudi braniti na sodišču.”
Da je Mesec rekel Brščiču “fašist”, pa ni bila samo demokratična napaka, temveč tudi taktična.
Če prav razumem, je Mesec Brščiča ozmerjal namerno, tako rekoč špekulativno in premeditirano, da bi sprožil javno debato na temo.
Če to drži, potem je to bila ta fašistična etiketa precej naivna, da ne rečem za lase privlečena poteza. Pri vseh teh debatah in dilemah o sovražnem govoru je manjkalo samo še to, da začnejo levi politiki zmerjati desne državljane s “fašisti”. Doslej je bilo namreč približno obratno: desni politiki so zmerjali leve državljane s “prostitutkami”.
Trilogija o svobodi govora
Napaka pa je bilo to zmerjanje tudi zato, ker je Brščič zdaj dobil priložnost, da poišče svoj prav na sodišču. Glede na dosedanjo prakso pri obravnavanju sovražnega govora se zna zgoditi, da bo Brščič tožbo dobil. Kaj bo Mesec rekel, če ga bo sodišče spoznalo za krivega? Da ne priznaje ovaj sud?
Mesec seveda ni mogel vedeti, da bo proti Brščiču začel — kot berem — ukrepati delodajalec zaradi morebitne kršitve etičnega kodeksa podjetja, kjer je zaposlen: “Eles se od izjav mag. Brščiča distancira. Tovrstne publicitete Eles ne potrebuje, si je ne želi in ni v skladu s korporativno strategijo komuniciranja,” pravijo v podjetju.
Tako se dela. Tipa naj vržejo iz službe — ne pa da mu žuga poslanec!
PS: Ne vem zakaj, ampak ves čas sem imel med pisanjem občutek, da v bistvu odgovarjam Žigi Turku na zdaj še njegovo trilogijo o svobodi govora?
Prizor iz “Firerjevega obraza” iz leta 1943. 8-minutna propagandna risanka pod prvotnim naslovom Donald Duck in Nutzi Land je bila namenjena spodbujanju prodaje ameriških vojnih obveznic in je bila tudi edino delo v Disneyjevi produkciji, ki je dobilo oskarja (za najboljši kratki animirani film).