Če umre Keith Richards, bo konec sveta

Ta teden sem brala, da je Keith Richards nehat pit. Da v bistvu ne pije že eno leto. To pa je šok. Predvsem za njegovo telo. Še kadit neha, pa ga bo pobralo v enem letu, majke mi. Ne moreš tok strupa metat vase, ne da bi možgani in telo skontali, da neki ne štima, ker si kr prekinil vse.

Če umre Keith Richards, bo pa res konec sveta. Jebena mešanica med ščurkom in podgano. Sam v bistvu, kok je vse res?

Če mene kdo kej vpraša, so se v 80. vsi umirili, ko je Jane Fonda začela promovirat fit življenje in un dres potegnjen skor do gobca.

In pol vedno pomislim na klub 27. Janis, Jim, Jimi, Amy, Kurt itd. Kaj vse so že dosegli do svojega 27. leta. Jaz sem bla pri 27 vsa zblojena, kamoli uspešna al pa kej. No, sej dans je isto. In kaj bi lahko še vse dosegli. Tud za svojega prastrica Stanka Vuka se vprašam, kaj bi lahko še vse napisal, če ga ne bi umorili pri 32 letih.

Elvis has left the building

Včer sem gledala neki Elvisa in pomislila, da je bil star točno tok k jaz, k je umrl. Enkrat sem pa gledala dokumentarc o Amy Winehouse in me je kr konkretno stisnilo pri srcu. Kako fucked up in izgubljena je bila, uni so jo pa še kr pošiljali na oder, ker je treba zaslužit.

Ko sem bla na Nirvani v Ljubljani, sem sicer dojela, da se Kurtu ne da preveč izigravat na odru, da si bo pa dva mesca kasnej z šibrovko mal zgladil možgane, si pa tud nisem mislila.

In ja, vsi so bli neki zadeprani in vse možne substance so vrgli vase. In pol berem take komentarje pod kakšnim člankom: “Valda, preveč keša. Pa ne vejo, kaj bi sami s sabo.”

Nima kle veze noben keš. Keš ma opravit sam s tem, da ti omogoči kamione vsega sranja od koke do speeda, ne pa s tvojo samodestruktivnostjo. Drugač bi pa nekje na cesti fehtarili za crack. Veš kok takih Whitney Houston in Bobbyjev Brownov je po zakotnih ulicah, sam noben ne ve za njih. Razen dilerji pa policaji.

Vsaj 15 let trezna

Enkrat je ena nekje napisala: “Kaj bo Tereza, k je že cel life zadeta.”

Kot prvo, to glih ne drži čist. Ene 15 let sem pa že bla trezna. In drugo, tud če bi blo res? A men mozak kej manj laufa k enmu drugmu? Folk čist preveč podcenjuje kr na suho. Podcenjevanje je največja jeba, k te zna tko okol kepe nazaj udarit, da ti nč ni jasno. Marsikomu so se posmehovali v življenju, pa jih majo dans (seveda po njihovi smrti) za genije. Jaz čist podpiram une, k živijo zdravo, ampak vzroki zakaj se nekdo odloči za samouničevanje, so mal globlji kokr sam rečt: “Sej so si sami krivi.”

Sej so. Ampak kriv je tud tvoj pes, ker ti je spizdil izza ograje od bajte. Ga boš zato pustil vzun forever, ker si je sam kriv? Mal bedna primerjava, ampak okej, rabim stavek več, da bo čimprej konec teksta.

Vitomil Zupan

Zato bom rajš na muziko prešaltala. Dejte vi men povedat, zakaj je tok dobre muske glih iz Anglije?

Jaz sem drugač za Rollinge, da ne bo pomote. Beatli so bli pač prvi boy band. Če bi me slišala fotr al pa tip (no, sej bosta prebrala), bi me glih v kurac poslala. Ker The Beatles so oh in spljoh. Pol pa tipa vprašam, če je Ringo dober bobnar, in se mu čist zmeša, da kao pojma nimam pa nej neham drkat.

Ampak res, zakaj jih je tok dobrih glih iz Anglije? Sploh ne vem, če je smiselno začet naštevat. Od Floydov pa do p.m. Tud Švedi so svojga keša vredni. ABBA, Roxette, Europe in tko naprej. Bi pa moj kurac uspeli, če bi peli v švedščini.

Jaz debil pa pišem v slovenščini. Kje je moj uspeh? Ne da je kej narobe s slovenščino, sploh si ne znam predstavljat pisat drugač k v slovenščini, sam trg je tok majhen, da jao meni. In kok naših bendov uspešno fura turneje naokol po svetu? Dejansko ne vem, ampak Laibach pa Elvis Jackson so ziher tam. Vsaj mal. V angleščini.

Kaj pa razni Vitomili Zupani? Kakšen dar-mar bi delal, če bi ga lahko brali po celem svetu.

Moj tip odvisnosti

Zupan je bil res rock‘n’roll. In kok naših bendov v resnici fura un “zajeban rock‘n’roll stil življenja”? Valda ne boš videl, da pridejo Čuki vsi natripani na oder. Habiča iz Nietov pa nikol nisem vidla v živo, si pa predstavljam, da mu je kr dogajalo. No, sej tud Čukov nisem vidla v živo.

In da smo “umetniki” res eni jadniki, pove dejstvo, da je prejšnji teden ena prijazna gospa pisala na Kralje ulice. Da prvič v življenju piše časopisu, da jo je moj članek “sezul” (njene besede), da top in da zdej njo zanima, če sem brezdomka, ker bi mi rada dala darilo za božič, obleke, hrano in neki keša.

Res lepa gesta. Sem naročila uredništvu, nej ji odgovorijo, nej to podari enmu kralju ulice, pa bo s tem tud men polepšala dan. Sej živim v luknji, sam na cesti še nisem, hvala kurcu.

In ko poslušam komad Diane od Hüsker Dü, ko zdej pišem, pomislim na vse te zasvojenosti. In na intervju pri Šaleharju v Spetku, ko me je vprašal: “In tvoj tip odvisnosti?”

Seveda sem mogla bit profesionalno zmedena in vsa kretenska nazaj: “A kakšen moj bivši? Nimam tipa.”

Pff, men pa substance res nč ne škodijo.