Peter, Jakov, Ilka in vsi drugi, vse vas cenim!
Zima v dolinah mi ni ljuba. V mestih je sploh ne maram, četudi prihajam z Gorenjske. Komunalne službe tako ali tako vedno prepozno odstranjujejo sneg s cestišč, da je prometni kaos še večji, pa lahko jutranja vožnja po Celovški — od Šentvida do mesta — že zdaj traja več kot 45 minut. Tudi popoldan ne gre kaj dosti hitreje v obratni smeri. Kako bo šele, ko bodo ceste zasnežene, parkirna mesta zasuta s kupi snega, pa plundra, pa megla … — pa še poledica, zlomljene roke, kolki …
Je pa zima čudovit letni čas v hribih. Ne samo zato, ker sama rada smučam, dokler mi telo še dobro služi, temveč tudi zaradi vseh zimskih športov in slovenskih športnikov. Ti so nam že v preteklosti pričarali izjemna doživetja, da je pokalo od navdušenja in drugih čustev.
Vse vas cenim
Tudi danes so mnogi tega sposobni: Jakov Fak, Klemen Bauer in za njima še vsi ta mladi v biatlonu; pa bratje Prevc in Timi Zajc, Jernej Damjan, oba Anžeta, Semenič in Lanišek, v smučarskih skokih; pa Ilka Štuhec, Drevova in Bucikova Ana, Meta Hrovat, Maruša Ferk, Tina Robnik, Martin Čater, Boštjan Kline, Klemen Kosi, Miha Hrobat, Žan Kranjec, Štefan Hadalin v alpskem smučanju; pravkaršnji zmagovalec paralelnega slaloma v deskanju Tim Mastnak in drugi deskarji Žan Košir, Rok Marguč, Gloria Kotnik, smučar prostega sloga Filip Flisar. Naštevanja pa še ni in ni konec. Tu so še smučarske skakalke, pa drugi tekači in tekačice, ki tudi niso od muh: Anamarija Lampič, Katja Višar, Alenka Čebašek …
Naj mi oprostijo vsi iz B reprezentanc in mladinci. Vse vas cenim.
Čudni tiči
Včasih se mi zdi, da ni lepšega, kot na kakšno vremensko neprijetno, sivo soboto, v družbi najljubšega čaja in tople odeje gledati katerokoli smučarsko tekmovanje. Seveda je vznemirjenja nekoliko manj, ker naši — razen Tima Mastnaka — letos še niso stali na stopničkah.
A sezona se je šele dobro začela in ne bodimo njeni grobarji, še predno fantje in dekleta dobijo priložnost, da dajo vse od sebe. Navijajmo zanje in jih spodbujajmo, stojmo jim ob strani tudi takrat, ko ne posegajo po medaljah ali se nam ne smejijo z zmagovalnih stopničk.
Prav glede tega smo Slovenci čudni tiči. Namesto da bi stali za svojimi junaki v dobrem in slabem in jih spodbujali tudi takrat, ko jim ne gre, jim tistih trenutkih obrnemo hrbet. Takrat se vsi spremenimo v trenerje, psihologe in športne analitike in pametujemo o rešitvah.
Kar na naše košarkarje pomislite. Ko so postali evropski prvaki, smo bili vsi košarkarji. Danes pa naša reprezentanca ne more napolniti Stožic, četudi gostuje ugledna košarkarska sila.
Ena najpomembnejših športnih vrednot je vztrajnost. Potrebujejo jo tudi navijači. Pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci: zato tudi športniki potrebujejo navdušeno občinstvo, da lahko dajo vse od sebe.
Samo Bog ve
Je pa vsekakor veliko bolj prijetno gledati katerokoli zimsko smučarsko tekmo, kot pa spremljati lokalna politična dogajanja. Kot na primer “povuci-potegni” scenarij v Šmarjeških Toplicah, kjer so imeli najprej neodločen izid na volitvah za župana in prvič v naši zgodovini napovedovali celo žrebanje za dokončno odločitev. Potem so našli en glas v korist izzivalca dosedanje županje in razglasili še ponovitev volitev na enem od volišč, kjer je izzivalec dobil presenetljivo malo glasov glede na izenačen končni rezultat. Pritožbe so padale z obeh strani.
Odgovor nanje je prišel z Upravnega sodišča, ki je razveljavilo sklep lokalne volilne komisije, da ponovi volitve na enem volišču, in komisiji naložilo, da ponovno razsodi, ali so nove volitve na tem volišču res potrebne. Temu je sledila razglasitev taiste komisije, ki se je prej odločila, da volitve bodo, da prekliče napovedane nove volitve na tem volišču.
Župan je tako postal dosedanji izzivalec. Sam Bog ve, kaj bo iz tega, kajti dosedanja županja, ki je izgubila volitve za en glas, se zna na vse skupaj še pritožiti, novi župan pa že slavi.
Monstrumi in palčki
Spremljati katerikoli šport je tudi veliko koristneje kot spremljati nacionalno politiko. Tam zdaj ugotavljajo, kje so zakoni v nasprotju z ustavo. Recimo pri določanju velikosti volilnih okrajev. Po eni strani smo brez premisleka ustvarili za slovenske razmere volilne monstrume z 10.000 in več volilci, po drugi pa volilne palčke. Vse to je na koncu pripeljalo do tega, da nekdo, ki v svojem okraju dobi nekaj tisoč glasov volilcev, ne pride v parlament, nekdo drug, ki jih je zbral samo nekaj sto, pa je izvoljen z lahkoto.
Tudi to, ali bomo v bližnji prihodnosti zbrali dvotretjinsko večino v parlamentu za popravek te anomalije, ve samo bog.
Urgenca
In nenazadnje, spremljanje športa — ne samo zimskih športov — je za razliko od politike dobra terapija za dvigovanje nacionalnega ponosa in samozavesti. Medtem ko ob domačih političnih zdrahah in nerodnostih včasih zardevamo od sramu in iz besa in nemoči pišemo pisma bralcev in kolumne, pa nam Peter, Jakov, Ilka in drugi dvigujejo glavo pokonci in privabljajo solze navdušenja.
Zato ohranite svoj športni duh. Ostanite aktivni športniki in aktivni navijači. Vzemite si to magari kot novoletno zaobljubo. Obstoja namreč resna nevarnost, da bodo brez športa slovenska nacionalna samozavest, ponos in pokončnost končali na reanimacijskem oddelku urgence.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.