Čas kiča in niča
“Zakaj novinarji vztrajajo pri napadih in ne sprejmejo dejstva, da so lučke ljudem enostavno všeč?”
Tako se je v zvezi s Popovičevo prednovoletno pogruntavščino v Kopru pred časom vprašal njegov glavni intelektualec in PR podpornik in dodal:
“Že prižig lučk je pokazal, da bo ta atrakcija v mesto zvabila množice, med katerimi bodo zagotovo prevladovale družine z majhnimi otroki.”
Ko sem to prebral, se mi je iz varnostnih razlogov kar stemnilo pred očmi. Zakaj se župan čuti prijaznega in dolžnega, da ustreže ljudem — pa čeprav morda večini —, ki so jim všeč lučke?
Kaj hudiča sploh pomeni ta otročji argument, da so ljudem všeč lučke? Je to to, da od otroštva do penzije dol padamo na iskrice in ognjemete?
Kaj nas čaka naslednje leto?
Kaj je tega treba v mestu, ki se vsaj v starem mestnem jedru ponaša z arhitekturo iz časov, ko še niti ni bilo elektrike, kaj šele bizarnih sezonskih osvetljevalnih navad? In to že v začetku novembra?!
In kam pa pridemo, če bodo vedno bolj dosledno upoštevali, kaj je ljudem — ponavljam: pa čeprav morda večini — všeč? Mnogim, premnogim ljudem je namreč lahko všeč še kaj veliko gršega in hujšega kot kič. Ker kaj nas čaka naslednje leto? Kaj nam bo diktatura večine in všečnosti prinesla čez desetletje ali dve?
In odkod sploh ta diktatura otroškega doživljanja sveta? Se vam ne zdi, da dandanes vedno bolj otroci vzgajajo odrasle kot pa obratno?
Prepovedano in neprehodno mesto
A dejstvo je, da je res nekaj na tej obsesiji z lučkami in praznovanjem.
Če se nekega poznega decembrskega popoldneva, ko se že stemni, sprehodite po Miklošičevi, boste videli množice nad lučkami navdušenih podeželanov, ki se z železniške postaje proti Tromostovju valijo konzumirat prestolnično novoletno okrasitev in vse, kar zraven spada — od piva in kuhanega vina pa do sladkorne pene in kranjskih klobas.
Za človeka, ki ima rad mir ali ki gre po običajnih, četudi prostočasnih opravkih kot čez leto, je stara Ljubljana decembra tako rekoč prepovedano in neprehodno mesto.
In vendar: zakaj bi ljudem kratili to nagnjenje ali celo pravico — vsaj kulturno, družabno, lifestyle pravico, če že ne človekovo — do fascinacije nad pisanimi lučkami, preglasno glasbo, druženjem, zapravljanjem časa in denarja, prerivanjem, fast foodom in poceni alkoholom?
Nočem in ne smem biti zaničljiv do tistih, ki prihajajo v Ljubljano od drugod samo zato, da bi si ogledali atrakcije. Če smo (kolikor-toliko) strpni do tujih turistov, ki pridejo za nekaj dni od daleč, moramo biti tudi do domačih, dnevnih, popoldanskih, večernih, decembrskih.
Mehr Licht!
Veseli december je čas mentalnega, socialnega, vizualnega kiča in niča, ki pa ga po mojem ne smemo omalovaževati. Vsak človek rabi dozo sproščenosti, brezdelja, namišljenega ali praznega pričakovanja, veseljačenja in sreče za tri groše.
Da to delamo ravno v adventnem času, pred odrešenikovim rojstvom, pa tudi pred astronomskim in koledarskim mejnikom, seveda ni naključje, čeprav se je vse skupaj sprevrglo v bolj pogansko, karnevalsko družabnost in potrošništvo, ne več toliko religiozno kontemplacijo.
Zima je pač najbolj depresiven letni čas. Decembrska tema je v s proslavljanjem vred dokaz, da človek rabi svetlobo. Luč. Magari lučke. Mehr Licht. V dobesednem, Popovičevem pomenu, in v prenesenem, kot razsvetljenje.
Pa srečno novo leto.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v decembrski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.
