Moja babi, teta Ksenija in stoletni oreh: Korenine globoko, veje visoko
Res sem si kupila pamet, ko sem naročila črno kuhinjo. Da ne bo pomote, izgleda super. Če si anoreskična štrigla, ki malica kozarce belega vina. Če si hudo slaboviden. Če imaš hišno pomočnico, ki na tvojih črnih pultih vsak dan trenira za svetovno prvenstvo v curlingu.
Isto velja za štedilnik na plin. Hudo seksi zadeva z blazno erotičnimi rinkami. Če imaš rad seks v peklu. Kmalu sem pogruntala najboljši način za čiščenje: ugasnem luč in grem spat. To je zadnje čase vedno bolj ustaljena praksa.
Po velikem fiasku, ko sem 14 dni vzgajala divji kvas in potem iz njega spekla idealno opeko za prenovo stare panonske domačije, sem šla na tečaj peke z drožmi. Ker zaenkrat še ne planiram prenove stare panonske domačije in ker sem ob vselitvi v stanovanje prejela v dar knjigo Drožomanija, se mi je to nekako zdela najbolj smotrna rešitev.
4€! Banda!
Od takrat je pri nas v luftu vedno en bel oblak. Človek bi rekel, da vsak dan naznanimo papeža, v resnici pa jaz mesim nov hlebec kruha.
Blazno ponosna sem na svoje velike steklene kozarce, polne različnih mok. Stare etikete porabljenih mok menjam z novimi in kozarce prav z ljubeznijo objemam, ko iz njih bašem moko. Z malo žlico v povprečju nasujem 5 gramov moke, z veliko pa 20 gramov.
Najbolj pa uživam, ko v vzhajane hlebe zarisujem vzorce z dobro staro britvico.
Ali sploh veste, kaka znanost je kupiti navadno britvico? Po moje so izginile z rdečimi iskrinimi telefoni, ljubezenskimi pismi in z nastopom hipsterjev. Kupiš jih lahko samo v paketu po pet, stanejo pa skoraj 4€! Banda! Kot da na bolšjaku kupujem plato od Amande Lear. Pa ti s plato od Amande riši rožice po kruhu …
Ajdov kruh z orehi
Prvi je bil ajdov kruh z orehi. Z zadnjimi orehi z Melov. Lansko jesen je ta avtohtoni oreh, ki je imel edinstveno rdeče jedro, podrl orkanski veter. Malo je manjkalo, pa bi star oreh podrl še štalo in bajto, ki ji je sto let pokorno nudil senco. V tem primeru bi moje kruh opeke prišle prav, a smo imeli krompir, ker je samo malo oplazil streho in telebnil na vrt.
Kruh sem podarila. Zdel se mi je lepo darilo. S tresočimi nogami sem čakala, ko so ga prerezali. Bil je popoln.
Takrat sem se v mislih poslovila od tete, ki mi je podarila to knjigo za peko kruha.
Divje kvasovke
Medtem ko sem jaz vzgajala divje kvasovke v kozarcu za vlaganje, je ona še zadnjič preganjala divje kvasovke iz svojega telesa. Po dvanajstih letih srditih bitk je izgubila vojno.
Vesela sem, ker sem se poslovila od nje. Da sem ji povedala, da jo imam rada. Da ne bom nikoli pozabila svojih prvih škampov v lajfu, na katere me je peljala za moj 14. rojstni dan. Na prvi zlat prstan, ki mi ga je kupila za 16. rojstni dan.
In na vse njene nore fore. Ko je na morju sredi noči postavila šotor pred našo prikolico in je mojo mamo zjutraj skoraj kap, ko je odprla vrata. Ni si upala pogledat, kdo se je nasral na našo parcelo, in zmerjala fotra, ker mu je bilo nerodno napizdit nekoga skozi šotorsko platno.
Nikoli ne bom pozabila šampanjcev, ki smo jih iz tapravih glažev pili sredi neskončnih zasneženih planjav Val Thorensa. In nikoli ne bom pozabila njene pite z divjimi jagodami, ki mi jo je prinesla za rojstni dan.
Človek se zgleduje po najboljših
Bila je pravi potepuh. Pravijo, da sva si v marsičem podobni. Človek se pač zgleduje po najboljših, ne?
Da ne razlagam, kako odbita je bila šele moja babi …
Leto 2018 je bilo prekleto težko. Vesela sem, da se bomo kmalu poslovili od njega. V srcu pa se ne bom nikoli poslovila od moje babi in od Ksenije in od starega oreha. Ker so nam dali zdrave korenine in nas naučili, da stegujemo veje visoko.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 13. decembra 2018, na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Korenine globoko, veje visoko. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.