Slovenija ni kapitalistična demokracija. Slovenija je fevdalni sistem.

Trenutno sem proti svoji volji vpletena v opazovanje z udeležbo patologij današnjih slovenskih zlorab moči in položaja. Te imajo v kar nekaj elementih značilnosti suma kaznivih dejanj. Na katere pa nihče ne reagira. Čeprav bi moral.

Ker zakon pravi: vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili so v primeru zaznave morebitnega kaznivega dejanja po zakonu dolžni obvestiti organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. Tako piše. Zgodi se pa nič.  

Pravzaprav se dogaja nekaj povsem drugega. Vsi vpleteni poskušajo takšne nezakonite prakse normalizirati.

Normalizacija

Podrejeni, ki te prakse nadrejenih doživljajo ali so celo njihove žrtve, poskušajo na vse skupaj pozabiti. Ali na to gledati z druge strani. S katere so te prakse normalne. Ker tako pač delajo vsi. Ker da se drugače ne dá delati. Ker tako politika normalno funkcionira. In tudi neformalni sektor. Ker se je treba konfliktom izogibati. Ker se nočejo izpostavljati. Riskirati, da tudi sami postanejo žrtev represije s strani nadrejenih. Nočejo izgubiti tega, kar imajo. Ali tega, kar bodo morda dobili. Bojijo se za svojo sedanjost. In svojo prihodnost. Kalkulirajo, da bodo svoje koristi lažje uresničili, če ne bodo jezili nadrejenih.

Med koristi sodijo tudi kariere. Ki zahtevajo dolgoročno planiranje. To vključuje minimaliziranje konfliktov z nadrejenimi. Tudi če je del strategije klečeplazništvo. Strahopetnost. Relativiziranje resnice. In druge prakse, s katerimi si ohraniš naklonjenost nadrejenih. Naklonjenost nadrejenih je bistvena. Pravila niso pomembna. Zakoni še manj. Z zakoni ne moreš doseči nič. Niti dokazati, da so nekatere prakse nezakonite. Kaj šele, da bi po zakonih gradil uspešno kariero.

Tlačanska in fevdalna logika

Značilne primere prakticiranja tradicionalne slovenske politične kulture nevidnosti v današnji slovenski družbi najdemo tudi v univerzitetnem okolju. Takšna politična kultura je del slovenske socialno-kulturne tirnice, ki se je izoblikovala v slovenski preteklosti, predvsem v slovenskem fevdalizmu.

O tem sem pisala v knjigi Zablode postsocializma. Takšno vedenje podrejenih je praksa, skozi katero se današnja slovenska družba fevdalizira. Podrejeni so še vedno tlačani, vladajoči pa reproducirajo druge fevdalne logike.

Prva logika je, da računajo na zgoraj opisane odzive svojih sodobnih tlačanov. Druga je, da jim ni mar za zakonitost delovanja. O zakonitosti sicer veliko govorijo, vendar jo v resnici uporabljajo samo za zastraševanje podrejenih. Ki se zakonov bojijo. Slovenski nadrejeni vladajo s strahom. V glavnem.

Vzajemno pokrivanje praks na domačiji

Tretja logika pa je, da nadrejeni vzajemno pokrivajo svoje nezakonite prakse. Podrejeni nadrejeni pokrivajo nezakonite prakse svojih nadrejenih nadrejenih. 

Toda nadrejeni nadrejeni pokrivajo nezakonite prakse podrejenih nadrejenih po drugačni logiki. Ta se mi zdi še posebej zanimiva. Višji šefi bi lahko vsaj formalno zaradi kršitev zakonitosti nižje šefe klicali na odgovornost. Pa jih ne. In to iz več razlogov. 

Prvi je, da vsi nadrejeni skupaj tvorijo posebno domačijo. In člani domačije — kot sem prav tako že pisala v Zablodah postsocializma — vedno ščitijo drug drugega. Do članov prakticirajo drugačno moralo kot do nečlanov. Pri članih tolerirajo iste stvari, ki jih nečlani ne smejo početi. In to člani vedo. In uporabljajo. In zlorabljajo.

Ekonomija daru

Drugi razlog, zaradi katerega šefi podrejenim nadrejenim dovoljujejo kršiti zakon, pa je logika, ki je vezana na ekonomijo daru. Osnovna logika te ekonomije je, da darovalec, ki obdarovancu nekaj dá, tega spremeni v dolžnika. Ta mora dolg vrniti po logiki posplošene recipročnosti. Torej takrat, ko darovalec to potrebuje in/ali zahteva.

Takšna je bila logika japonskih kamikaz. In to je logika slovenskih podrejenih nadrejenih. Ti najprej svojemu šefu podarijo dar. Praviloma nekaj, kar je zanj koristni. S tem svojega šefa spremenijo v dolžnika.

Ker je treba dar vedno vrniti, pa šefi podarijo svojim podrejenim nadrejenim, s katerimi so zadovoljni, fevd: področje ali nivo v organizaciji, v katerem so podrejeni nadrejeni gospodarji. V tem fevdu šefi dovoljujejo podrejenim nadrejenim, da delajo, kar hočejo.

Zato v svojih fevdih podrejeni nadrejeni prakticirajo svojo samopašnost in totalitarne prakse. Njihovi podrejeni nimajo šans, da bi pri šefih svojih nadrejenih dosegli pravico. Zaščito. Itd. Saj so šefi dolžniki svojih podrejenih nadrejenih. Torej tistih, ki zatirajo podrejene.

Osnovna patologija te socialne logike je, da šefi svojim podrejenim nadrejenim dovoljujejo prepovedane prakse zato, ker so jim dolžni. Zato šefi nezakonita delovanja podrejenih nadrejenih prikrivajo. Minimalizirajo. Zagovarjajo. Pometajo pod preprogo. Itd. Nikogar pa ne kličejo na odgovornost. Čeprav bi morali.

Odgovornost

Tako šefi fevdalizirajo današnjo slovensko družbo. Svojih podrejenih nadrejenih namreč ne obravnavajo v skladu s pravnim redom in zakoni. Ampak v skladu s fevdalno logiko, po kateri je nadrejeni fevdalec podrejenemu fevdalcu dovoljeval, da je s svojimi tlačani počel, karkoli je hotel — a le tako dolgo, dokler je bil podrejeni za nadrejenega koristen. Zato je podrejeni skrbel, da ga je nadrejeni potreboval. Nadrejeni fevdalec pa je podrejenemu fevdalcu pustil proste roke, da je izkoriščal in maltretiral svoje podrejene. V to se ni vmešaval. 

Točno tako delujejo današnji odnosi med šefi in podrejenimi nadrejenimi v Sloveniji. Zato so danes v Sloveniji podrejeni povsod maltretirani in izkoriščani. Tudi na nezakonite načine.

Zato nihče proti temu ne naredi nič. In zato je današnja Slovenija fevdalni sistem. Slovenija ni kapitalistična demokracija. Mejnik med eno in drugo ureditvijo je namreč odgovor na vprašanje, ali podrejeni nadrejeni, ko kršijo zakone, za to odgovarjajo. V fevdalizmu seveda ne odgovarjajo, v kapitalizmu pa ja.

Vsaj takrat, ko se za te kršitve (javno) izve.