Ciničen in pozitiven pogled na Voljčeve tankiste

• Nisem ljubitelj elitističnih iniciativ, kakršna je Voljč-Škof-Vavpotičev Act Tank. Za to sem preveč skeptičen in ciničen.
• Tako kot je v Sloveniji preveč negativizma in zlovoljnosti, pa je po drugi strani še tem redundantnejši voluntarizem.
• Ustanovitev Act Tanka je v bistvu zgledala kot Prešernova proslava. Ali neka nobel premiera. Vam bom povedal, zakaj.
• Predstavo so zaprli za javnost, za medije. A kure še spat niso šle, ko sta bila dva founding fatherja že v Odmevih (11:56).
• Bomo videli, kako dolgo bo trajalo. Cinik v meni jim dá eno leto. Eno srečanje bodo še imeli, potem pa bo zamrlo.
• Pozitivec pa jim prerokuje dolgo življenje in dosmrtne zasluge za preporod Slovenije in rehabilitacijo socialnega snobizma.

Če nič drugega, je Voljču, Škofu, Vavpotiču za razliko od Foruma 21 in Zbora za Republiko uspelo privabiti na ustanovno srečanje Act Tanka zelo pestro, da ne rečem uravnoteženo kadrovsko zasedbo. Pestro tako v političnem, (ne)strankarskem smislu kot tudi v socialnem. Tam je bilo vse živo od Boža Dimnika in Leva Krefta pa do Žige Turka in Jožeta Mermala in — khm… — Jerce Legan Cvikl.

Vsi vedno rečejo, da so nestrankarski, nadstrankarski. Toda tokrat sem imel prvič občutek, da so res — da vidim združbo, ki dejansko transcendira narodne delitve. Ohrabrujoče je bilo že to, da med udeleženci nismo videli najbolj zloglasnih političnih obrazov, še tem manj pa aktualnih v tem mandatu. Vladnih in opozicijskih.

Medijski protokol je bil faux-pas

Nista mi bila všeč elitizem in vzvišenost, s katerim so se zadeve lotili. Medijski protokol je bil faux-pas. Logično je seveda, da so ljudi poimensko vabili in da ni mogel biti zraven kdorkoli. Tu ni demokracije. Prav tako je še nekako razumljivo, da so od stotnije povabljencev pokasirali po 20 evrov.

Da so zborovanje zaprli za medije, pa je vsekakor nezaslišano. Ljudje se spravijo razpravljati o prihodnosti Slovenije, pri tem pa za seboj zaprejo vrata. Naj se odločijo, ali bodo imeli ljubezniv odnos do medijev ali sovražnega — in to neglede na to, kakšnega bodo do njih imeli mediji. Nakar se še intelektualistično sklicujejo na Chatham House Rule, ki pravi: »Vsak lahko pove vse informacije in vsa stališča, ki jih je slišal, ne sme pa razkriti, kdo jih je predstavil ali zastopal.«

On se fait l’Anglais, hein?

Mediji pa se po svoji strani tudi niso izkazali: v redakcijah so insinuirali, da bo Voljč morda »splavil« stranko — češ, tako nekako je nastala tudi SMC —, in se naveličano muzali nad kriptičnostjo prireditve, na kateri da so se zbrale spet iste face. Fotografirali pa so jih kljub temu, ker pač rabijo futer.

Dvolična sta bila tudi dva od treh organizatorjev — Škof in Vavpotič —, ki sta prišla Bobovniku iz roke jest v Odmeve. Posvet za zaprtimi vrati, vstopnina za izbrance, medijem vstop prepovedan — potem pa tečejo v prvo dovolj eminentno oddajo v elitnem terminu. Bomo videli, kako dolgo bo trajalo. Cinik v meni jim dá eno leto. Eno srečanje bodo še imeli, potem pa bo zamrlo. Pozitivec pa jim prerokuje dolgo življenje in dosmrtne zasluge za preporod Slovenije in rehabilitacijo egalitarnega socialnega snobizma.

Ganljivost nerealiziranega angažmaja

Potem pa pride mimo skeptik in si misli, da iz tega ne bo moglo nič biti. No, včeraj sem bil dobre volje, ker sem ob launchu Fokuspokusa dobil občutek, da je svet še kar znosen, pozitiven, obetaven. Zazdelo se mi je, da se je v življenju treba samo skromno sklanjati in pobirati priložnosti, ki nam jih lastna prizadevanja in brezosebni drugi hočeš-nočeš mečejo pod noge. V Act Tanku sem v tem smislu prepoznal ambicije ljudi, ki jih je družba razjezila, če ne že onesrečila, vendar se od nje nočejo užaljeno distancirati.

Še bolj očitno kot njihove ambicije pa se je včeraj pokazala hierarhija. Ti ljudje tam niso bili kdorsibodi. Pa vendar so delovali kot marginalci, ki se morajo prekleto truditi, da jim bo kdo prisluhnil. (Sami jim rečejo »odločevalci«: buzzword.) Naj jih fotografi še tako obletavajo, na Gregorčičevi se začne drug svet, v katerega nimajo veliko več dostopa kot jaz ali čistilka, ki je pred dvema letoma dobila Večerov bob leta. Udeleženci so resda zgledali kot blazirana publika na premieri Iliade — no, manj (nič) umetnikov in več kravatarjev —, vendar po svoje ganljivi v svojem nerealiziranem angažmaju in v pripravljenosti, da bi nekako pomagali.

Nič nimam proti ljudem, ki pričakujejo še eno šanso. Nič nimam proti tistim, ki pričakujejo svojo prvo. In nič nimam proti tistim, ki bi radi enkrat za spremembo počeli nekaj altruističnega. Verjamem, da so njihovi nameni pošteni.

Kljub temu pa me moti, da ne sprevidijo jalovosti svojega početja. In s tem ne mislim samo Voljča, ki je s svojim internešnel šarmom in parketnimi izkušnjami že več kot dvajset let rezervni would-be mandatar, in še zdaleč ne samo Foruma in Zbora.

Brezplodni pogovori the best of strokovnjakov

• Kučanov klan so bili ljudje, ki so nase opozarjali zato, da ne bi komu prišlo na misel, da bi jih bilo treba že zdavnaj lustrirati, navzven pa so se delali pametne za 21. stoletje.
• Zbor za Republiko je navidez hvalevredno — in kultivirano — promoviral konservativne vrednote, pa jih poglejte danes: ne samo da jih kot organizacije nikjer več ni, še konservativcev in desnice skorajda nikjer več ni.
• Spomnite se tudi, da je deset brezplodnih pogovorov izbranih, the best of strokovnjakov, profesionalno najbrž pametnih, na okroglih mizah, panelih, briefingih, simpozijih pa nekoristnih in dolgočasnih ljudi organiziral že predsednik Drnovšek (2003–05). On je bil prvi, ki je začel uvajati to modo intelektualnega luksuza, da se je treba nenadoma ustaviti in razmisliti, kako naprej.
• Da nas s tem ni dolgočasil tudi Türk, je bila verjetno ena boljših plati njegovega mandata.
• Zato pa je modrece spet sklical Pahor: z gremijem, kot jim je rekel, je debatiral o prihodnosti (tehnologijah, zdravstvu) pod sloganom »Slovenija 2030«.

Čému sploh služi vsa ta pamet?

V Sloveniji non stop premlevamo prihodnost pri predsednikih ali v think tankih, medtem pa gre Slovenija navzdol. Nedvomno je na teh sestankih izrečenega veliko pametnega. Nedvomno nanje skličejo veliko pametnih ljudi. Diagnoze, ki jih postavljajo, so nedvomno točne. Nedvomno so vsi dobronamerni. Nedvomno so med njimi takšni, ki nimajo dostopa do vzvodov oblasti, pa bi ga morali imeti, in takšni, ki ga imajo, pa jim disfunkcionalnost sistema preprečuje, da bi kaj konkretnega prispevali.

A kakšen je učinek? Ga ni. Nula. Zero. Čému sploh služi vsa ta pamet? Ničemur — razen da peščici zdolgočasenih, frustriranih rojakov, ki jih prihodnost vsaj še teoretično zanima, vlijejo vsaj malo optimizma, da si zadovoljno zamrmrajo v brado: “Res je. Prav so povedali.”

Problem Slovenije ni v tem, da ne bi imela (dovolj) pametnih ljudi, ki ne bi videli, da gre vse navzdol. Problem je v tem, da se pametni delajo pametne in mislijo, politiki pa nič ne mislijo in izvajajo ukrepe, ki nimajo s pametjo nobene zveze.

Zmagovalni think tank zato ne bo tisti, ki bo dojel, da je problem Slovenije politika kot samozadosten svet, svet zase, ki ne dojema niti realnosti, kaj šele zdravo pamet. To vendar vsi vemo, za to celo ni treba biti pameten. Slovenijo in svet bo rešil tisti, ki bo znal v politiko, zakonodajo, javno upravo, gospodarstvo, socialo in kulturo vgraditi pamet. Za to pa seveda ne rabimo gremijev, zbornikov, think tankov, manifestov, deklaracij. Dovolj nas je pametnih v Sloveniji. Še preveč. Samo politiki so preneumni. To raje rešite.