Tako pač je. To je itak splošno znano. Taki pač smo.

Kmalu po prihodu v podjetje, s katerim sodelujem zdaj že nekaj let, sem opazila, da je kolektiv stotih ljudi razdeljen na približno pet skupin, ki se med seboj ne marajo. Vzrokov za njihove spore ne poznam. Morda gre za naravne odnosne relacije, v katerih si nekateri ljudje pač niso simpatični in se zato družijo samo s sebi podobnimi.

To sicer ni problem. Problem je kontraproduktivno delovanje pripadnikov skupin, ki svojih čustev ne znajo zadržati v sferi zasebnega. Njihova nenaklonjenost do drugih zato ruši odnose, potrebne za funkcioniranje skupin pri delu.

Službeno sem bila vključena v že tri takšne skupine. Nobena od njih ne posluša nasprotne skupine. Vse njihove predloge a priori zavrača kot slabe, ne da bi se potrudila poiskati logične, razumske argumente. Še huje je, ker si ne povejo v obraz, da se ne strinjajo, ampak o tem govorijo samo s pripadniki lastne skupine.

Nihče nikogar ne posluša

Tako se kopičijo sestanki na sestanke, na katerih nihče nikogar ne posluša. Včasih si celo kimajo, na koncu sestanka pa ničesar ne naredijo ali kvečjemu nekaj za silo — brez kančka truda ali celo napora, potrebnega za tisto ekstra miljo, da bi lahko vsaj sledili konkurenci, če že ne bi bili boljši od nje.

Ko sem o tem potožila direktorju, češ, zaradi te neformalne razdeljenosti v podjetju ne dosegamo nobenih rezultatov, je samo prikimal mojim ugotovitvam. Dobila sem občutek, da tako pač je in da je to itak splošno znano. Da taki pač smo. 

Tudi ko o tem govorim z drugimi prijatelji in znanci, mi pravijo, da tako v Sloveniji pač je. Za uresničitev predlogov v podjetju moraš pripadati večji grupaciji posameznikov, ki imajo dovolj veliko moč, da jih drugi člani podjetja spoštujejo. Brez tega je vse brez veze. Lahko imaš odlične predloge, strategije, vodstvene ukrepe, osebnostno moč … — pa ti nič ne pomaga, če kot posameznik ne pripadaš pravemu krogu, ki v tistem trenutku neformalno vlada.

Brez formalne moči

Zdi se mi, da imamo v Sloveniji svoje odnosne hierarhije, ki so neodvisne od dejanskih, ki vladajo ali bi morale vladati na delovnem mestu — ali celo v politiki. Lahko si vodja oddelka, pa te nihče ne upošteva.

Še huje je, da se ljudje na vodilnih položajih zavedajo, da jih nihče ne posluša in upošteva, pa jih to sploh ne moti. Ko ostanejo brez formalne moči — ki v resnici nima nobenega pomena — in ko pride na njihovo mesto stopi nov vodja in predlaga podobne ali celo enake ukrepe, se trkajo po prsih, da so to poskušali že oni, češ, naj se revež ne trudi.

In ko so tokrat sami v vlogi tistega, ki bi moral poslušati in nekaj narediti, tega ne naredijo. Zakaj pa bi bili poslušni, če pa njih ni nihče poslušal, ko so bili še na poziciji?

Tudi če vodja pripada močni skupini, posamezniki iz drugih skupin, ki so v podrejenem položaju, vnaprej zavračajo vse, kar prihaja iz njegovega tabora. Čeprav se v nekem trenutku zdi, da bomo naredili korak naprej, ker ima novi vodja dovolj neformalne moči, se to ne zgodi.

Kaj za vraga je narobe

Trenutno smo na točki, ko nihče noče več prevzeti vodstvenega položaja. Vrtimo se v začaranem krogu, vodstvo pa se sprašuje — ali pa tudi ne —, kaj za vraga je narobe.

Nihče se ne ukvarja z vprašanjem posameznika v kolektivu, s postavljanjem in uresničevanjem strategije oz. vizije in ciljev. Se pač ne da. Vse smo že probali. Naša panoga je mrtva. Nove tehnologije nas bojo pokopale. Predajamo se brez boja, ker je tako pač najlažje. Kriviti tistega zgoraj, pa naj bo to bog ali vodstvo, ali novo tehnologijo, je pač najlažje.

Saj bi zamenjala službo, pa je baje povsod pri nas tako.